Francis Kéré, prvi temnopolti lavreat

»Če se naučimo graditi z lokalnimi materiali, imamo prihodnost,« se glasi citat izjemno uspešnega arhitekta Francisa Kéréja (56), ki je postal prvi temnopolti prejemnik najpomembnejšega priznanja v arhitekturi – letošnje Pritzkerjeve nagrade. V Burkina Fasu rojeni oblikovalski mojster, profesor in družbeni aktivist ima uradno še eno ime Diébédo, kar v njegovem maternem jeziku pomeni »tisti, ki je prišel, da bi stvari organiziral«.

Kot prvi iz vasi šel v šolo

V obrazložitvi prestižnega priznanja, ki ga podeljujejo vse od leta 1979, piše, da njegova dela presegajo arhitekturno disciplino, saj hkrati krepijo in preoblikujejo skupnosti. Kere živi malo v rodni Afriki, malo v Nemčiji. Kot najstarejši sin vodje vasi brez javnega vodovoda in elektrike je bil prvi, ki je šel v šolo – najprej v bližnje mesto, pri 20 letih pa se je s pomočjo štipendije podal še na študij v Berlin.

V nemški prestolnici se je najprej naučil izdelovati strehe in pohištvo. Diplomiral je leta 2004 pri 39 letih. Prvo stavbo je zgradil tri leta prej, in sicer osnovno šolo na afriškem ozemlju, kjer je odraščal, ter bil že za to nagrajen; sledilo je še več nagrad. Največ oblikovalskih izzivov najde na območjih z najrazličnejšimi omejitvami, ki jih poskuša odpraviti učinkovito, a s čim manj stroški.

Poletni paviljon, ki ga je leta 2017 ustvaril za galerijo Serpentine v Londonu kot prvi arhitekt afriškega porekla. FOTO: Ron Ellis/Shutterstock

Zelo odmevno je bilo njegovo sodelovanje z galerijo Serpentine v Londonu leta 2017, za katero je oblikoval paviljon kot prvi nemški arhitekt afriškega porekla; njegovi projekti so sicer razpršeni po vsej Evropi in ZDA. Stavi na vernakularno arhitekturo – torej tradicionalno, ki se je ljudje učijo iz roda v rod brez obiskovanja javnih šol.

Zasebnost skrbno varuje zase

Zagovarja univerzalno estetiko z afriškim pridihom, etiko, demokracijo in okolju prijazne rešitve; rodni vasi ni prinesel le arhitekturnih presežkov, kot so šola, bolnišnica in knjižnica z boljšim naravnim prezračevanjem in osvetlitvijo, temveč tudi številna nova delovna mesta.

Ljudi si želi navdihniti, naj si upajo sanjati in tvegati – ne glede na to, ali so bogati ali revni, poudarja: »Vsak si zasluži kakovost in udobje.« Zasebnost skrbno varuje zase, prav tako ni znano, koliko zasluži. Trenutno se posveča gradnji muzeja v Ruandi in univerzitetnega kampusa v Münchnu, kjer je profesor.