Bardem, kralj narkokartelov

Javier Bardem (49) je končno postal Pablo Escobar, in to takšen, kakršnega si je kot producent in igralec želel posneti več let, kompleksen lik kralja narkokartelov, ki ga je po knjižni uspešnici kolumbijske novinarke in Escobarjeve ljubice Valerie Vallejo zrežiral León de Aranoa.

»Zgodba govori o ljudeh, ki sprva ljubijo Pabla, in o tem, kaj se zgodi, ko ugotovijo, kakšna oseba Pablo v resnici je,« je povedal Bardem. Ljubiti Pabla je še en uspešen projekt, v katerem nastopa skupaj s soprogo Penélope Cruz, ki v tem filmu igra novinarko Valerio Vallejo. V komediji Bigasa Lune Pršut, pršut sta se srečala, mlada in divja, v nepozabnih erotičnih prizorih (ona jih je imela takrat 16, on 22), dokler se nista ponovno srečala, spet kot ljubimca, v romantični drami Woodyja Allena Ljubezen v Barceloni in poskrbela za strastne prizore in še bolj strastne prepire. Po skupnem filmu Svetovalec je letošnji Cannes odprla še drama Vsi vedo iranskega režiserja Asgarja Farhadija, v kateri sta Cruzova in Bardem spet združila moči.

Javier Bardem se je rodil v Las Palmasu na Gran Canarii v igralski družini: dedek, prvi stric režiser, drugi stric, njegova mama in sestra ... vsi igralci. Bardemovi so odigrali močno vlogo v razvoju španskega gledališča in filma, vsi so bili levičarji in kritični nasprotniki generala Franca, kar je pomenilo, da so bili dolgo časa v nemilosti. Zato je Javier Bardem že zaradi svoje matere Pilar vedel, kaj pomeni, če ne moreš ustvarjati, in ve, da se je treba upirati enoumju. Po Francovi smrti leta 1975 je bila Bardemova družina eden od glavnih motorjev novega liberalnega vala. Najvidnejša predstavnika La movide sta bila prav Pedro Almodóvar in Bigas Luna, oba kriva, da ni postal kipar, ampak igralec. Medtem ko je študiral slikarstvo, je vskočil v reklamo ali tv-serijo, po naključju tudi v erotično komedijo Bigasa Lune, kjer je odigral travestita. Po vlogi pesnika Reinalda Arenasa v Preden se znoči (2000) so ga primerjali z Brandom.

Za vlogo tetraplegika Ramóna Sampedra, ki se v drami Morje v meni bori za pravico do evtanazije, je dobil prvega oskarja, drugega za vlogo zlobnega Antona Chigurha v Ni prostora za starce. Sam potapljanju v vloge pravi emocionalni turizem: »Ko nekaj mesecev gledaš na svet z očmi filmskega lika, prideš nazaj z veliko manj predsodki in obsojanji.«