V živo je še lepše kot v tistem znanem turističnem oglasu

Logarska dolina predvsem ob avgustovskih koncih tedna poka po šivih, sicer pa stavijo na butični in zeleni turizem. Med tednom lahko v tej alpski ledeniški dolini, ki je ena največkrat upodabljanih v Evropi in je bila glavna zvezda prve slovenske turistične reklame iz leta 1981, doživimo popoln spokoj. Nebeška narava in kontemplativni mir čakata tudi v Robanovem in Matkovem kotu ter v Podolševi, manj znanih koncih Solčavskega.

Pot na Solčavsko se lahko začne na odcepu Šentrupert na štajerski avtocesti, kjer tabla že usmeri proti Logarski dolini. Uro kasneje ste pred vstopom v eno najlepših alpskih ledeniških dolin. Kdor hoče avto parkirati v njej, mora plačati sedem evrov. Za vse, ki pridejo pred sedmo uro zjutraj, plačila ni – za zdaj, saj razmišljajo tudi o tem, da bi vstop zaračunavali 24 ur na dan.

Razgled v dolino je pravljičen. Četudi ga imate v spominu zaradi tiste slavne reklame, je v živo neštetokrat lepši. In to vedo številni, na leto jih je okoli 150.000, ki pridejo sem. Glede na to, kaj vse je mogoče v tem koncu Slovenije početi, je morda najbolje priti za več dni. Prav gostov, ki bi ostali dalj časa, si v občini Solčava najbolj želijo.


 

Raj za pohodnike

Sedem kilometrov dolga Logarska dolina je raj za pohodnike. Kmalu po vstopu vanjo se že lahko usmerite na naravoslovno-etnografsko pot, ki vodi skozi najlepše kotičke tega krajinskega parka. Pot, ki se konča pri 90-metrskem slapu Rinka, je dolga sedem kilometrov in vzame z vsemi postanki zaradi poučnih vsebin in naravnih znamenitosti ob poti od dve do tri ure. Zanjo je mogoče najeti tudi vodnika. Začnete lahko že s kapelico Kristusa kralja ob vstopu v dolino, za katero je prvotne načrte naredil Jože Plečnik, vendar niso bili nikoli uresničeni, zato je kapelica iz leta 1931 delo arhitekta Martina Goloba.

V Logarski dolini je več kot 40 naravnih znamenitosti, od občasnih in stalnih slapov, največja sta Rinka in Palenk, do votlin, ledeniških balvanov, dreves izjemnih dimenzij ter zelo pestre flore in favne. Na poti je vse označeno in opisano, le oči je treba napeti in poiskati, recimo, lepi čeveljc, ki je naša največja orhideja.

Za gamse, kozoroge, planinske orle in sokole selce bi sicer morali više v gore. Je pa prav Logarska dolina tudi za osvajanje gora zelo dobro izhodišče. Morda za začetek izberete Okrešelj, ki je ena najlepših krnic v Sloveniji, od slapa Rinka do vrha je okoli uro hoda. Na poti boste lahko pokusili čisto in ledeno Savinjo na izviru, ki pot nadaljuje proti impozantni Rinki.


 

Pot je lahko cilj

Pot po Logarski lahko znatno skrajšate, če se odločite za vožnjo z avtomobilom. Če bi radi obiskali zgolj slap Rinka, se lahko pripeljete čisto do konca doline, tam vas do slapa in Orlovega gnezda, kjer je okrepčevalnica, loči le 15 minut hoje navkreber. A če boste prišli ob koncu tedna in če ne boste prav zgodnji, boste imeli precejšnje težave pri iskanju parkirnega prostora. Priporočljivo je vsaj del poti prehoditi in se podučiti tudi o življenju gozdarjev in oglarjenju. Po nekaj urah hoda bo prijal tudi hlad slapa. Voda, ki pada 90 metrov v globino, kmalu ponikne in spet priteče na dan v spodnjem delu doline na izviru Črne, ki velja za drugi izvir Savinje.

Izlet z otroki lahko dodatno začinite z obiskom Pravljičnega gozda pri Eko hiši Na razpotju, vstop je plačljiv. Tam lahko otroci podoživijo znane svetovne pravljice in se srečajo s pravljicami in zgodbami s Solčavskega. Ne manjka seveda zgodba o igli, ki jo je mogoče videti že na poti do Logarske doline.

Kako jo je tja v jezi zalučal velikan, ko mu je skala ubila velebabo. Pa da je nekje na območju Okrešlja studenec, na katerem si lahko steklenico napolniš z zlatom, in zakaj na Solčavskem brusnicam pravijo netek ali netečje. Vse je narejeno iz lesa, ob prizorih iz pravljic so table z opisi območja in zanimivostmi ter naloge, ki naj jih otroci poskusijo narediti v gozdu. Da na primer zatisnejo oči in samo poslušajo ali da bosi hodijo po različnih podlagah v gozdu.


 

Še mirneje v sosednjih dolinah

Blanka Kovačič iz centra Rinka v Solčavi je dejala, da je Logarska dolina blagovna znamka sama zase. Čeprav je avgusta zelo obiskana, se tudi takrat lahko zgodi, da boste sredi tedna v dolini na pohodnih poteh skoraj sami. »To je zelo dobro. Stavimo namreč na zeleni, butični, visok turizem. Je pa trenutno vseh 42 ponudnikov na Solčavskem polno zasedenih,« je povedala Kovačičeva. Čeprav se zdi, da o tem koncu vse vemo, še zdaleč ni tako: »Redko kdo ve, da imamo tu tisoč vrst metuljev, da smo včasih bili del morja in imamo fosile, stare 280 milijonov let.«



Za goste, ki si želijo še več miru in tišine, kot ju ponuja Logarska dolina, so morda primernejši Robanov in Matkov kot ter Podolševa s Solčavsko panoramsko cesto. Robanov kot je tako kot Logarska dolina zaščiten kot krajinski park. Odcep zanj je na poti v Logarsko dolino. Ime je ta alpska dolina dobila po kmetiji Roban, kjer ljudje živijo že več kot 800 let. Po tej dolini vožnja s kakršnim koli prevoznim sredstvom, niti s kolesom, ni dovoljena. Je pa sprehod božanski. In predvsem miren. Gre za lahko planinsko pot, primerno tudi za najmlajše otroke, do konca doline je kakšna ura hoje. Poleti je tam odprta planšarija, kjer je mogoče dobiti kakšno malico.

Še bolj odročna dolina je Matkov kot, do katere vodi cesta z začetka Logarske doline. Ta se odcepi od glavne ceste, ki vodi proti Pavličevemu sedlu, kjer je meja z Avstrijo. V Matkovem kotu, dolina je dolga okoli pet kilometrov, je največja naravna znamenitost Matkov škaf, kraterju podoben snežni kotel, ki ga spomladi izdolbe okoli 40 metrov visok slap. Velikost škafa je odvisna od količine snega, zanimiv pa je tudi zaradi izjemnih barv. Poleti ga ni mogoče videti.


 

Pot najlepših razgledov

Če se odpravljate v eno izmed čudovitih solčavskih dolin, lahko pot malo podaljšate, a zagotovo polepšate, če greste po Solčavski panoramski cesti, poti najlepših razgledov. Da bo zabavna tudi za otroke, se ustavite v centru Rinka, kjer boste dobili knjižico z zgodbo o pastirčku Krištofu, ki išče svoje ovce, in mu jih pomagajte najti. Krištof je sicer potomec otročka, ki so ga našli pred solčavsko cerkvijo, kamor ga je odložila povodenj, ki jo je povzročil zmaj Lintver. Ta je, mimogrede, živel v jezeru, ki je bilo na mestu, kjer je danes Matkov kot.



Medtem ko boste Krištofu pomagali iskati izgubljene ovce, boste med drugim lahko obiskali izvir kisle ali železne vode, ki naj bi ugodno delovala na človeka. Videli boste tudi lesena kipa medveda in kromanjonca, pračloveka, ki je živel tod. S ceste vodi planinska pot na Potočko zijalko, ki je bila prvo arheološko raziskano najdišče iz stare kamene dobe v Sloveniji, kjer so našli najstarejšo koščeno šivanko.

Ob panoramski cesti je gostišče in muzej Firšt, kjer imajo stalno razstavo o Potočki zijalki, od tam tudi vodi ena od poti do te znane jame na 1675 metrih nadmorske višine. V neposredni bližini gostišča je še cerkev Sv. Duha, ki je nekakšen center Podolševe. Na poti je tudi precej turističnih kmetij, kjer vam bodo z veseljem postregli, je pa priporočljivo, tako kot povsod na Solčavskem, da prej pokličete. Posebej v Logarski dolini namreč najprej poskrbijo za goste, ki prebivajo pri njih, vsi drugi se morajo napovedati.


 

En dan je premalo

Solčavskega si v enem dnevu zagotovo ne morete ogledati, so pa tudi enodnevni izleti božanski v tem idiličnem koncu, le smeti ne pozabite vzeti s sabo. Vendarle ste v krajinskem parku. Domov boste odšli morda utrujeni od hoje in gorskega zraka, a notranje mirni.