V enajstih mesecih prepotovala trinajst držav Latinske Amerike. Sama? Sama!

Nina Heindler je pogumno dekle, 30-letna farmacevtka, ki obožuje potovanja in svet najraje raziskuje – sama. »Začrtala sem si nekaj ciljev, preden se moje življenje umiri. Denimo prostovoljno delo v Afriki in daljše potovanje po Latinski Ameriki,« je pripovedovala. Potem ko je v Sloveniji pustila službo za nedoločen čas, je izpolnila oba, prvega leta 2018 v Ugandi, drugega lani, v 11 mesecih je prepotovala 13 držav Srednje in Južne Amerike. Sama? Sama!

V Latinski Ameriki je srečala veliko deklet, ki so potovale tako. »Sama sem začela potovati najprej po Evropi. Seveda me je bilo tudi strah, a sem ga hitro pregnala. Vedno sem rada na izlete hodila v družbi, a kadarkoli sem našla čas za potovanje, termin ni ustrezal mojim prijateljem ali pa ravno takrat niso imeli denarja. Nisem hotela, da bi moje želje ostale neuresničene zaradi drugih, zato sem se začela poti lotevati sama,« je pripovedovala Nina Heindler iz Kočevja, ki vrsto let na poti uporablja platformi couchsurfing in blablacar. Zdaj je že rutinerka, sama se je lotila tudi raziskovanja Vietnama, Ugande in Ruande.

Ko se je odpravljala na svojo najdaljšo pot – tisto z enosmerno vozovnico – v Latinsko Ameriko, ki ne velja ravno za najvarnejši predel sveta, se ji je zdelo povsem samoumevno, da se je bo lotila sama. »Prednost tega, da si na potovanju sam, je navezovanje stikov, prisiljen si v to. Povsem drugačno energijo oddajaš, bolj si odprt, več ljudi spoznaš, iščeš sebi podobne in vsepovsod najdeš družbo, pa naj bo to v hostlu, avtomobilu, ki si ga deliš z drugimi, na vlaku ... Najbolj me je bilo strah, kako bom shajala sama s sabo. Samota je lahko super, a na določeni točki te začne motiti,« je razkrila edini dvom.


 

Najdlje v Gvatemali

Začrtala si je poldrugi mesec potovanja: Mehiko natančno, Belize in Gvatemalo približno, vse druge države sproti. Ideje je dobivala prek družbenih omrežij, upoštevala je priporočila popotnikov, preletela vodiče, nato načrt dopolnjevala s smernicami domačinov, črtala pa je tisto, za kar so jo opozorili, da je nevarno. »Za Honduras so mi, denimo, rekli, naj ne hodim v Tegucigalpo in San Pedro Sula, to sta najnevarnejši mesti. Po čudnih okoliščinah sem na koncu nenačrtovano ostala v slednjem, a že naslednje jutro pot takoj nadaljevala na otok Utila. Takoj po opravljenem tečaju potapljanja sem zapustila državo, nisem imela nobene želje, da bi ostala še kak dan. V Nikaragvo, kjer so imeli veliko politično krizo, sem odšla, ko se je stanje stabiliziralo. Če bi bili spopadi, ne bi rinila z glavo skozi zid.«

Odločitve o tem, koliko časa bo preživela v kateri državi, je sprejemala sproti. Najmanj časa je preživela v Hondurasu. »Prenevaren je. Umori, kriminal, droge, obračuni tolp ... Organizirani napadi na avtobuse so vsakodnevni – če jim nič nočeš dati, te preprosto ubijejo,« je razkrila. Najdlje, tri mesece, je bila v Gvatemali, kjer si je našla tudi delo. »Eden od mojih ciljev je bil izkusiti delo v tujini. V hostlu sem delala prostovoljno v zameno za prenočišče in hrano. Super izkušnja! Družiš se s popotniki, tvoji sodelavci so domačini, dobiš vpogled v njihov vsakdan in veliko se naučiš za življenje. O sebi, odnosih, raznolikosti ... Začutiš pa tudi, da nekam pripadaš, kar je med potovanjem, na katerega si se podal sam, zelo prijetno,« se je spominjala svojega drugega doma. Tam je kot ena od treh Evropejcev delala v strežbi, včasih pomagala še na recepciji ali v kuhinji pomivala posodo.
 

Popotnik se povezuje s popotnikom

Ninine dogodivščine niti približno ne bi bile tako bogate, če ne bi obvladala španščine. Naučila se je je med študijsko izmenjavo v Barceloni. »Ne, brez znanja jezika se ne bi mogla tako povezati z ljudmi, kot sem se. Večkrat razmišljam v španščini. Je pa zanimivo, da me zdaj ljudje, ko slišijo mojo slovenščino, sprašujejo, ali sem Primorka, imam drugačen naglas,« je razkrila.

Čeprav je potovala sama, je bila vseskozi obkrožena z ljudmi: »Popotnik se povezuje s popotnikom,« je povedala. Nekatere je spoznala v eni državi, nato pa se srečala z njimi še v drugi, kar je zaradi družbenih omrežij zelo preprosto.

»Narava Latinske Amerike je čudovita, kultura bogata, dogodivščine so bile krasne, ampak tisto, kar zame največ šteje, so ljudje. Nova poznanstva, prijateljstva, toliko novih vezi tudi z družinami, za katere vem, da bom pri njih vedno dobrodošla.« Najbolj topli so se ji zdeli Kolumbijci, pa Gvatemalci in Mehičani. »Več je sonca, bolj so ljudje odprti, bolj greš proti jugu, torej proti Andom, bolj so zaprti. Zlasti Bolivijci, ki nimajo dostopa do morja, so se mi zdeli takšni. So sicer gostoljubni, moraš pa biti previden, ker te radi tudi ogoljufajo. Za njih si pač turist, gringo,« je nizala svoje izkušnje.
 

Sankanje po vulkanu

Vtisov se je v slabem letu dni nabralo za debelo knjigo. Sem pa tja je kakšnega objavila na instagramu. Vzpenjala se je na gorovja in vulkane, se v Boliviji spustila s kolesom po cesti smrti (začetna točka je bila na 4700 metrih nadmorske višine). V Gvatemali se je povzpela na nedelujoč vulkan Acatenango in z njega opazovala delujočega; Fuego bruha vsakodnevno, leta 2018 pa je povzročil pravo katastrofo, terjal žrtve, nekaj sto ljudi še vedno pogrešajo. »Spali smo na skoraj 4000 metrih nadmorske višine, povzpeli smo se peš, slišali in čutili smo vibracije ob vsakem izbruhu.« V Nikaragvi se je sankala po še delujočem vulkanu: »Ko si s copatom potegnil po pesku, se je scvrl. Bilo je adrenalinsko, poslušati pa je bilo treba navodila vodnikov.«

V Belizu je plavala z morskimi psi in morsko kravo, na Galapagosu z želvami, morskimi levi in legvani: »Sprehajaš se med njimi, prosto živijo, imajo prednost pred ljudmi, previden moraš biti, da katerega ne pohodiš. Večkrat jih kdo povozi, za to so predpisane kazni.«

Očarala jo je spreminjajoča se pokrajina, od Karibov, morja in plaž, do vulkanskega peska na pacifiški strani in južnoameriškega gorovja. Najbolj všeč so ji bile majevske piramide (Chichen Itza v Mehiki in Tikal v Gvatemali), mogočni, inkovski Machu Picchu, kjer se čuti posebna energija, pa Galapagos, vtis je pustil tudi panamski prekop.



Vseskozi jo je spremljal nahrbtnik, teža je nihala med 15 in 18 kilogrami. Včasih se je zato oglasilo telo: »Takrat sem vedela, da se moram ustaviti, počivati, poklicati fanta, domov ...« je vedno našla izhod iz krize. Le iz ene ne: »Najhuje je bilo, ko mi je nepričakovano umrla babica. Nisem se imela priložnosti posloviti. Želela sem si biti v družinskem krogu, a sem bila predaleč. V takih trenutkih res potrebuješ nekoga, ki ti je blizu,« je opisala, kako se je na drugem koncu sveta spoprijemala z minljivostjo in izgubo.

Lepa zunanjost ne pomeni ničesar

V 11 mesecih, v katerih je obiskala Mehiko, Belize, Gvatemalo, Salvador, Honduras, Nikaragvo, Kostariko, Panamo, Kolumbijo, Ekvador, Peru, Bolivijo in Čile, skorajda ni imela slabih izkušenj – z izjemo nekaj poškodb, ukradli so ji čevlje in nekaj bankovcev. »To je treba vzeti v zakup. Pripravljen pa moraš biti tudi na to, da ti v nekaterih situacijah ne bo udobno. Ženske pogosto opazujejo, jim žvižgajo, jih nagovarjajo ...«

Potovanja, kot je bilo njeno, so najboljša šola za življenje. Kaj se je naučila? »Da moraš poslušati svoje telo in ga spoštovati. Ker ti vedno nekaj sporoča. In da visok standard, lepe obleke, blišč, tisto, kar je na zunaj videti lepo, ne pomenijo ničesar. Največkrat so tisti, ki živijo v pomanjkanju, notranje najbolj srečni.« Med državami so jo najbolj prepričale Gvatemala, Mehika in Kolumbija. Prva je od decembra tudi njen novi dom. Tam je na svojem potovanju pustila srce in se po vrnitvi domov odločila za nov let čez ocean. Tokrat na točno določen naslov.