Trdoživa kulturna hibridnost na jugu Madžarske

Madžarsko južno Zadonavje marsikoga preseneti z različnostjo pokrajinskih podob. V njih se zrcalijo naravne znamenitosti, priljubljene izletniške točke, bogati vinorodni okoliši in zelo dinamična preteklost. Poleg letoviškega Blatnega jezera sta proti skrajnemu jugu, ob mejnem pasu s Srbijo in Hrvaško, še narodni park Donava-Drava z bujnim pragozdom Gemenc in mesto Pécs v pokrajini Baranja, znano po bogati zgodovini.

Lega na južnih obronkih sredogorja Mecsek in blaga klima z veliko sončnimi dnevi v letu, ko se tu spomladi razcvetijo celo mandljevci, so glavni atributi sredozemskosti Pécsa. Preplet gričevnatega sveta s severa in nižavja Pécsi z juga ustvarja posebno ozračje, ki ugaja zlasti v vročih poletnih dneh. Cesta, ki vijuga po ozkih ulicah do mestnega parka, priljubljene rekreacijske točke Tettye nad mestom, pripelje še naprej do hriba Misine (535 metrov), kjer se razpre čudovita panorama Pécsa z okolico.



Mesto, staro več kot dve tisočletji, je mikavno tako zaradi obilja kulturnih spomenikov vse od antičnega Rima, zgodnjega krščanstva, otomanske preteklosti, judovstva kakor tudi zaradi številnih kulturnih dogodkov in avtentičnega duha svetovljanskosti, ki vlada na ulicah Pécsa. Njegovo veličastnost gre vsekakor pripisati pomembnim mejnikom v zgodovini mesta. Tu je bila za časa kralja Štefana I. Ogrskega leta 1009 ustanovljena škofija in območje je veljalo za pomembno križišče trgovskih poti, ki so vodile v Bizanc. Leta 1367 je Ludvik Veliki v Pécsu zasnoval prvo univerzo na Madžarskem, ki še danes velja za eno osrednjih visokošolskih ustanov v državi.
 

Kelti, panonska plemena, Rimljani

To območje karpatskega bazena so poseljevali že Kelti in panonska plemena, na začetku 2. stoletja pa so sem prodrli Rimljani in ustanovili naselbino Sopianae (današnji Pécs). Ime najverjetneje izvira iz keltskega sop, ki v prevodu pomeni »močvirnato ozemlje«. Tedaj je provinca Panonija v zahodnem delu današnje Madžarske pripadala rimskemu cesarstvu in Rimljani so tu že takrat zasnovali precej vinogradniških kolonij ter jih poimenovali s skupnim imenom Sopianae. V prvi polovici 4. stoletja je mesto postalo pomembno središče zgodnjega krščanstva in iz tega obdobja izvirajo neprecenljiva starorimska grobišča, leta 2000 vpisana na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine.

V 9. stoletju se za območje uporablja poimenovanje quinque basilicae oziroma mesto petih katedral, kar naj bi pojasnjevalo domnevo, da so pri gradnji cerkva v mestu uporabili material, ki so ga črpali iz petih starokrščanskih svetišč. Razlaga vsekakor ni zanemarljiva, kajti mesto Pécs v nemškem jeziku še danes imenujejo Fünfkirchen, v slovaškem Pä​t'kostolie in v češkem Pĕtikostelí.

Mesto je mikavno zaradi obilja kulturnih spomenikov vse od antičnega Rima, zgodnjega krščanstva, otomanske preteklosti in judovstva. Na fotografiji peška katedrala. FOTO: EPA

Vsekakor sta iz obdobja zgodnjega krščanstva vredna ogleda mavzolej in Center Cella Septichora na Trgu sv. Štefana, ki ponujata bogat vpogled v pogrebne običaje starega Rima in v začetke krščanstva. V večjem podzemnem objektu si je mogoče ogledati več pogrebnih soban in večjo dvorano, preurejeno v konferenčno središče, kjer je tudi videopredstavitev arheološkega najdišča. Po izsledkih arheologov naj bi bila tu najprej grobnica, posvečena ugledni družini, zgrajena v 4. ali 5. stoletju. Ogled bo razkril še sedem pogrebnih soban, med njimi sobano Petra in Pavla, sobano z vrčem, krstno kapelico in sobane z oznakami III, IV, XIX in XX. V osnovi spominjajo na tradicionalne katakombe in sodijo med neprecenljive starorimske spomenike, saj izstopajo po odlični ohranjenosti.

Zgodnjekrščanski mavzolej sestavlja ena sama podzemna sobana, ki jo prištevamo med največje ohranjene nekropole v srednji Evropi. Gre za dvonadstropno grobnico z odlično ohranjenim sarkofagom, ki ga obdajajo poslikave iz Stare zaveze.


 

Pečat turške prevlade

Po znameniti bitki pri Mohaču, nekoliko jugovzhodno od Pécsa, ko so leta 1526 Turki premagali Madžare, je dežela prešla pod otomanski jarem, ki je trajal kar 150 let. Pečat turške arhitekture – mošeje z mogočno zeleno kupolo – se je ohranil na glavnem trgu v Pécsu, ki nemudoma privabi poglede obiskovalcev. Turki so mesto zasedli leta 1543 in veliki turški poglavar, paša Gazi Kasim, je na mestu krščanske cerkve sv. Bartolomeja iz 13. stoletja sezidal mogočno mošejo.

Svetišče, ki je bilo v 18. stoletju v času delovanja jezuitov spremenjeno v rimskokatoliško cerkev device Marije, še danes velja za najpomembnejši spomenik turške arhitekture na madžarskih tleh. K izvorni namembnosti verskega objekta nas nagovarjajo zlasti molilna niša mihrab in specifično oblikovana okna. Poleg nekdanje mošeje paše Gazija Kasima, ki je glede na preteklost in izstopajočo arhitekturno zasnovo upravičeno eden razpoznavnih znakov Pécsa, so v mestu še drugi spomeniki turške zgodovine. Omeniti velja džamijo Jakovalija Hassana z ohranjenim, 23 metrov visokim minaretom, v sklopu katere lahko obiščete muzejsko zbirko o Pécsu v dobi Turkov, svetišče Idris Baba na enem od okoliških gričev Rókus in ostanke turških term Paše Memi.
 

Porcelan in marcipan

V Pécsu, po velikosti petem največjem mestu na Madžarskem, bodo našli kaj zase tako ljubitelji glasbenih prireditev, navdušenci nad ročno poslikanim in svetovno znanim porcelanom Zsolnay kakor najmlajši, željni sladkih užitkov. Mesto, ki je bilo leta 2010 z Essnom in Istanbulom izbrano za evropsko prestolnico kulture, je imelo od nekdaj sloves gostitelja večjih kulturnih dogodkov iz sveta glasbe, gledališča in drugih umetnosti. Z nekoliko sreče boste tudi ob naključnem obisku Pécsa, četudi boste tam preživeli le eno popoldne, morda ujeli katerega od koncertov, plesnih nastopov ali kaj podobnega.

Nedvomno pa ne boste prezrli znamenitega porcelana, doma prav tu, v Pécsu. Ponaša se z značilnimi barvnimi kombinacijami v modro-zeleno-zlatih niansah in kovinskem lesku, ki ga čuječe oko opazi že od daleč. Barvne variacije so posledica unikatne obdelave posebne plasti iz eozina, ki tradicionalnim porcelanastim izdelkom doda prelivajoče se odtenke. Povejmo, da dekorativne keramične ploščice opisane tehnike krasijo prenekatero palačo v državah nekdanje avstro-ogrske monarhije.



Največ zaslug za igro barv pri obdelavi porcelana ima domačin Vilmos Zsolnay, ki je sredi 19. stoletja prevzel družinsko podjetje od očeta in povzdignil tradicijo barvanja keramike do nezavidljivih ravni, danes odmevnih po vsem svetu. V Pécsu lahko danes v čudovitem dekorju omenjene tehnike občudujete roza-rdeče nianse na fasadi mestne pošte in znamenito secesijsko fontano Zsolnay nasproti glavnega trga, ki privablja trume obiskovalcev. Bogat izbor umetniških keramičnih izdelkov je na ogled tudi v muzeju Zsolnay v starem mestnem jedru.



Nedaleč stran, na vogalu osrednjega trga, bodo na svoj račun prišli najmlajši obiskovalci. V prostorih stare mestne lekarne Szerecsen je v zgornjem nadstropju od leta 2004 muzej marcipana, ki ima na Madžarskem poseben status. V deželo naj bi ga že v 16. stoletju prinesel neki italijanski slaščičar in okusen, kot je, se je v madžarskih mestih zelo dobro zakoreninil. V muzeju se lahko nagledate številnih pravljičnih bitij iz marcipana, od Sneguljčice, sedmih palčkov, bambijev, kaktusov do impozantne poročne kočije s konjsko vprego.
 

»Mesto za mir«

Mesto Pécs ni le zastopalo evropske prestolnice kulture 2010, temveč si je leta 1998 prislužilo tudi zavidljivo Unescovo priznanje mesta za mir, in sicer zaradi ohranjanja kultur manjšin, strpnosti in pomoči beguncem iz vojn po razpadu Jugoslavije. Območje, kjer sobivajo prebivalci različnih kulturnih, verskih in jezikovnih pripadnosti, katerih korenine segajo več kot dve tisočletji nazaj, si tudi danes prizadeva ohraniti sloves kraja, kjer različni ljudje živijo v sožitju, ter pokazati svojo širino in odprtost.