Arhitektka in okoljevarstvenica Vida Ogorelec, znana kot ustanoviteljica in dolgoletna direktorica (zdaj članica uprave) Umanotere, v Motovunu živi od leta 2019. Dve leti prej je šele prvič prišla v to malo istrsko mestece. Če ne bi bila peš, si tega kraja najbrž niti ne bi izbrala za svoj dom, razmišlja na glas, saj ga doživiš povsem drugače, kot če se pripelješ po cesti iz doline Mirne. V ta prostor se je zaljubila, njen dušni projekt je v zadnjih letih Camino Istra, obujanje starodavnih peš poti po osrednji Istri.

Za zdaj so jih povezali v sedemdnevno pot od Kopra do Moščenic in petdnevno od Grožnjana do Rovinja. »Pri tem projektu so ključni izziv – zaradi tega sem v Motovun tudi prišla – prenočišča. V moji hiši, imenovani Camino House, sta za popotnike na voljo dve sobi,« pripoveduje Vida Ogorelec.

Na starodavnih romarskih poteh, kakršna je, denimo, Jakobova pot v Santiagu de Compostela – kamor se sicer še ni podala, prehodila pa je dva odseka Vie Francigene, ki poteka od Cantenburyja do Rima –, so za romarje, čeprav je teh v pravem pomenu besede danes bolj malo, večinoma se nanje podajajo ljudje z drugimi duhovnimi vzgibi, urejena cenovno dostopna prenočišča.

Namen Camina Istre je, da stare poti, nekatere so še srednjeveške, poveže v res dolgo enosmerno pot, ki bi vodila tudi skozi stara mesteca in naselja. FOTO: arhiv Vide Ogorelec

»Če je človek daljši čas na poti, so prenočišča lahko velik strošek, poleg tega udobja in razkošja niti ne potrebuje. Potrebuješ skromno prenočitev in možnost, da lahko dobiš kakšen obrok. Kot sem videla v Italiji, prenočišča za pohodnike, pogosto tudi v samostanih, stanejo le okoli deset, 15 evrov. V Istri pa takih prenočišč ni,« poudarja.

Enosmerna pot, ki bi povezala mesteca

Istra ima kar nekaj pešpoti, ena najbolj znanih je Istrska planinska pot (Istarski planinarski put). Dolga je 160 kilometrov, začne se v Crvenem vrhu, konča pri svetilniku Crna punta, nedaleč od Koromačna. Po besedah Vide Ogorelec je zelo lepa, a vodi le po naravi in se izogne zanimivim mestecem. »Naš namen pa je, da stare poti, nekatere so še srednjeveške, povežemo v dolgo enosmerno pot, ki bi vodila tudi skozi stara mesteca in naselja, saj človek s tem vstopi v drugo dimenzijo časa in prostora.

Divjina je v Istri res dostopna, in če se ji pridruži še zgodovinska plat tega prostora ... Četudi so nekatere poti zaraščene, so večinoma kar žive, naša želja pa je, da bi bila povsod na tej poti taka camino hiša, kot je moja,« razlaga.

Po vstopu Hrvaške v schengen je vse lažje, prehajanje meje po pešpoteh je odprto. FOTO: arhiv Vide Ogorelec

Po vstopu Hrvaške v schengen je vse lažje, prehajanje meje po pešpoteh je odprto, ta čezmejni projekt pa ima priložnost, da bi bil podobno kot, denimo, v Toskani turistično podprt, da bi ga promovirali domačinom in bi se vzpostavila partnerstva s sobodajalci in gostinci.

Motovunska druščina

Četudi so nekatere poti zaraščene, so večinoma kar žive, ugotavlja Vida Ogorelec. FOTO: arhiv Vide Ogorelec

Pandemija je sogovornico še bolj povezala z Motovunom in tem prostorom, že od njenega prihoda se je zgodil val priselitev zanimivih in ustvarjalnih ljudi z različnih koncev sveta. »V zadnjih letih se nas je kar precej naselilo tukaj v starem mestnem jedru, hiše so postale naši domovi in niso namenjene počitnicam ali oddajanju,« pravi.

Eno hišo sta kupila Američana s svojim inštitutom Nova Earth, drugo je kupila in prenovila srbska slikarka, ki je prej dolgo živela v Ljubljani, zdaj ima tu stanovanje, studio, galerijo in kavarno Artipolis. Mlad par – on iz Zagreba, ona Američanka – sta odprla pražarnico kave in turistično agencijo.

Arhitektka in okoljevarstvenica Vida Ogorelec je postala ena od stalnih prebivalk Motovuna. FOTO: osebni arhiv

Eno od hiš je prenovil par iz Poljske, on v delavnici Motovun Shipyard izdeluje prestižne čolne iz mahagonijevega lesa, ona je slikarka, ki bo ta mesec odprla galerijo Aquamarine. Mlad 3D-oblikovalec iz Buj je na gornjem trgu odprl starinsko tiskarno Antico, poimenovano po beneškem renesančnem glasbeniku in tiskarju Andrei Anticu da Montoni.

Letos sta se tam naselila še filmska ustvarjalka s Poljske in njen soprog, nemški publicist, avtor pomembne monografije Wir sind da!: 1700 Jahre jüdisches Leben in Deutschland (Tukaj smo!: 1700 let judovskega življenja v Nemčiji) ...

»Zelo lepo obdobje je, veliko se družimo. Na malem trgu pred mojo hišo in cerkvico Antona Padovanskega, ki je na žalost zapuščena, se ob nedeljah dopoldne zberemo ob mafinih,« oriše še nekaj utrinkov iz motovunskega vsakdana. »Tako se spletajo stvari v Motovunu, nekateri pridejo, drugi odidejo, jaz se pa tukaj prvič počutim zares doma,« je sklenila arhitektka in okoljevarstvenica.