Obiskovalci z vsega sveta umetno jezero Resia (nem. Reschensee) kot neizogibno atrakcijo na Južnem Tirolskem oblegajo že desetletja. Za večji obisk je poskrbelo tudi družbeno omrežje instagram, najboljši zaveznik turizma, ki je jezero z njegovim ikoničnim zvonikom, kukajočim iz modrozelenih globin, s ključnikom #altoadige (#gornjepoadižje) postavilo ob bok Trem Cimam, jezerom Braies, Carezza in Sorapis ter dolini Funes. Za skoraj pravljično podobo skrivnostnega jezera, ki ga pozno v pomlad obkrožajo zasnežene gore, pa se skriva zgodba, ki ni prav nič idilična.



Stari Curon (nem. Graun), od katerega je danes ostal le še cerkveni zvonik, je bil nekdaj slikovita južnotirolska vasica s cerkvijo iz 14. stoletja. Kljub nasprotovanju lokalnega prebivalstva je elektropodjetje Montecatini leta 1950 zgradilo jez in združilo naravna jezera, imenovana Resia, in jezero Curon (imenovano tudi Lago di Mezzo). Curon je bil del Avstro-Ogrske do leta 1919, zato so bili prebivalci, med katerimi mnogi niso znali govoriti italijansko, slabo usposobljeni za boj proti načrtovani združitvi jezer. Združene jezerske vode in gradnja hidroelektrarne so potopile 163 hiš v vasi in več kot 500 hektarov obdelovalne zemlje, odseliti se je moralo več kot 900 prebivalcev kraja, odškodnina zanje pa je bila minorna. Nekateri so se odločili ostati v novi vasi, ki je nastala v bližini.


 

Ne več samo zvonik

Danes ima Curon Venosta – nova vas, ki je nastala po propadu prvotne – približno 2500 prebivalcev in leži nad tisto, ki so jo izgubili pred 71 leti. Edini opomin na obstoj nekdanje vasi je cerkveni zvonik, ki se dviga iz jezera in velja za simbol doline Venosta (nem. Vinschgau). Jezero s 120 milijoni kubičnih metrov vode je največje umetno jezero na Južnem Tirolskem, hidroelektrarna Glorenza (nem. Glurns) pa proizvede do 250 milijonov kilovatnih ur elektrike na leto.

​

Zadnje tedne so gradbene ekipe zaradi vzdrževalnih del akumulacijsko jezero, globoko 72 metrov, začasno delno izsušile. Tako se je preteklost spet pojavila na površju, na dan so prišli ostanki vasi Curon, potopljene leta 1950. Začasni suhi »urok« je prvi te vrste, na površje so namreč pod slikovitimi hribi z jezerskega dna pokukali obzidje, kamnite stopnice, kleti in erodirani oboki. Nenavadni so občutki med sprehodom po ruševinah in ostankih nekdanje vasi, menijo domačini in številni obiskovalci, ki prihajajo v vse večjem številu po sproščanju protikoronskih ukrepov. Do ponovne potopitve Curona je le nekaj tednov, saj bo elektroenergetsko podjetje, ki je lastnik jezu, kmalu spet napolnilo jezero.


 

Eno največjih alpskih jezer nad 1000 metri

Da je potopljena starodavna cerkev, katere zvonik je še vedno viden, ena največjih znamenitosti v pokrajini, sta poskrbela tudi serija Curon (2020) na Netflixu in roman Marca Balzana Ostala bom tu (Resto qui, 2018), katerih avtorja sta dobila navdih prav v tem skrivnostnem kraju. Legenda pravi, da je v nekaterih hladnih zimskih nočeh še vedno mogoče slišati zvonove, pa čeprav so jih odstranili iz zvonika julija tistega leta, preden je nastalo jezero.



Kraj pa je zaznamovala še ena tragična zgodba. Le leto po zgraditvi bazena (12. avgusta 1951) se je avtobus, ki je peljal po državni cesti ob jezeru proti Mallesu, zaradi poplavljene ceste »spremenil« v krsto za 22 ljudi, med njimi pet otrok.

Jezero Resia, ki leži v neposredni bližini avstrijske in švicarske meje, sodi med največja alpska jezera na višini nad 1000 metri. Pozimi pogosto zamrzne, zato se je do zvonika mogoče podati peš, v toplem delu leta pa so aktualni jadranje, kajtanje, vožnja s kanuji in supi ter seveda pohodništvo v gorati okolici.