Skozi gozdovje, v Lemovje, pod skalovje

Prebujanje narave z močnejšimi sončnimi žarki v naših dolinah napoveduje nov turistični živžav. Neizogibnemu vrvežu se je mogoče izogniti prav v spomladanskih dneh in z malce radovednosti zunaj cone udobja najbolj obleganih točk ter se nagraditi tudi s kratkim pohodom v preteklost – v zapuščeni zaselek Lemovje na Bovškem, na primer.

Zamisel za obisk vasi, ki v tradicionalnem smislu ostaja zgolj še na papirju, smo dobili po evforiji, ki jo je v briškem Slapniku povzročila napovedana obnova vasi s snemanjem resničnostnega šova. Od takrat pozabljena vas vsak dan gosti procesije radovednežev. No, za Lemovje se ni bati, da bi trume ugonobile spokojnost tam pod Bavškim Grintavcem. Na 856 metrov nadmorske višine, kjer na travnati terasi leži zaselek, namreč ne vodi cesta, temveč ena položnejša pot, ki je bila nekdaj komaj dovolj široka za sani, in še dve kozji stezici.



Eno od teh je mogoče najti v vasi Soča ob obcestni kapelici nedaleč od vaške cerkve. Pot je dobro označena. Skozi gozd se vije precej strmo, ponekod je treba po gamsje stopiti po skalnatih stopnicah in le tu in tam naklon popusti, da se lažje hlasta za sapo. Nekaj tega hropenja pa je tam kratek čas tudi vse, kar je slišati. Takoj se namreč dvignemo nad dolino in le neskončni šum prelepe smaragdne reke kaže na znake življenja v dolini, ki ga poleti čez dan neredko preglasi brnenje motorjev.

Pot gre potem še malo navkreber in potem še malo. Zidna zložba na koncu gozda po pol ure hitrejšega koraka je prvi ostanek nekdanjega življenja v Lemovju. Drevje se na žalost že krepko zažira v travnike, ki jih od 80. let prejšnjega stoletja ne popasejo več ne ovce ne koze, tudi za koso že zelo dolgo nihče ne prime več. Naokoli opazimo skorajda piramidaste skladovnice kamenja, ki so jih domačini bog ve koliko časa spravljali na kup, ko so čistili okoliške travnike. Mere so jim rekli včasih.


 

Po razglede

Zadnja družina je Lemovje zapustila leta 1972, nam pove Milan Bradaškja, zgovorni kronist časa, ki ga ne bo nazaj. Njegova mati se je rodila v zaselku v družini s še osmimi sestrami in enim bratom. Milan je pred 40 leti kupil eno izmed hiš in ji novembra 1979 obnovil streho. Tretjino leta preživi v Lemovju.

Še po vojni je tam usodi kljubovalo 50 ljudi v številnih družinah, vsaka je skrbela za še vsaj 30 ovac. Najbrž ni bilo prav veliko prostovoljcev, ko je kateri od staršev vprašal, ali bi kdo skočil v trgovino. Sredi 60. let je vsak dan v šolo v Soči hodilo sedem otrok.



Številne hiše so danes ruševine, le tri kažejo nekaj tipične trentarske arhitekture. Ponekod bleščeče ključavnice in kljuke dajejo celo vedeti, da niso vsi pozabili nanje, okolica z izjemo Milanove hiše pa, da načrti kljub vsemu niso ravno dolgoročni.
Sprehod med zapuščenim urbanim zapisom v julijskem gorovju ti hoče kar sam od sebe nekaj dopovedovati. Še posebej toplo pri srcu postane pohodniku, ko na robu terase pogleda proti dolini, ki jo je ledenik dolbel skozi dolga tisočletja. Čeprav je poznozimska paleta barv za zdaj bolj skromna, bo pogled že čez nekaj časa na obrazu risal zasanjane nasmeške.

Alpski Inki

Lahko opazimo še nekaj teras, ki so jih domačini svojčas skrbno urejali. Za inkovsko gradbeno impresivnost jim je sicer zmanjkalo časa, toda kar so takrat postavili, še danes stoji. »Ljudje so tukaj gojili krompir na skorajda vsakem možnem metru njive. Mama mi je pripovedovala, da je bilo jeseni vse naokoli belo,« se spominja Milan. Še več, za marsikatero zidovje, ki obdaja nekdanje pašnike, bi lahko prisegli, da so ga predvčerajšnjim dokončali kamnoseki in gradbeniki pod budnim očesom zavoda za kulturno dediščino. Izjemno delo!

Ne glede na ujetost pod stenami Bavškega Grintavca – do vrha 2347 metrov visoke gore je garaških pet ur in pol hoje –, pomanjkanje tekoče vode in težko dostopnost je bilo življenje v Lemovju pravzaprav milejše kot v dolini, kjer zima ni in ni popustila. Sonce je ves dan grelo vas. »Tukaj je najmanj šest ur sonca na dan. To zimo se je temperatura spustila na minus 12 stopinj, toda čez dan v brezvetrju lahko delaš v srajci. In tudi če pade pol metra snega, bodo bregovi že po treh dneh čisti. Ko pa greš proti dolini, te kar strese,« navaja.



Nad vasjo je gozdni rezervat vsaj 400 let starih bukev. Domačini se jih nikdar niso lotili s sekirami in žagami, saj so dobro vedeli, da jim drevje varuje vas pred snežnimi plazovi. Menda so v 60. letih sicer nekateri, kakopak iz doline, prišli na idejo, da bi se vseeno lotili sečnje, a na srečo niso vztrajali. S tem so padli v vodo tudi načrti o gradnji ceste. »Če bi do Lemovja vodila cesta, bi danes tam stalo toliko vikendov, da jih ne bi mogli prešteti,« je prepričan predsednik Turističnega društva Soča Trenta Božo Bradaškja, čigar stari oče je bil prebivalec Lemovja.

Najlepše zunaj glavne sezone

Turističnemu društvu, Bovškemu, dolini Soče in pravzaprav vsej Sloveniji so narava in predniki dali izjemno zapuščino z Informacijskim centrom Triglavskega narodnega parka, Alpskim botaničnim vrtom, soško potjo, izvirom rečne lepotice, soško postrvjo, koriti Mlinarice, velikimi in malimi koriti Soče, bovško hišo, Šunikovim vodnim gajem in še marsičem. Prav meseci zunaj sezone so zato najboljša priložnost za obisk teh krajev, ki jih vedno bolj osvajajo tuji turisti.

Po podatkih turističnega Zavoda Dolina Soče je v zadnjem desetletju število domačih prenočitev zraslo za osem odstotkov, v istem obdobju pa je število prenočitev tujih obiskovalcev poskočilo za nič manj kot 217 odstotkov. Delež domačih gostov se je zmanjšal z 38 na 17 odstotkov, kar pomeni 130.000 prenočitev od skupaj skoraj 761.000 skupnih prenočitev. »Zagotovo bi si želeli več domačih gostov in da bi ti bolje poznali ter znali ceniti izjemne lepote in doživetja, ki jih naša dolina ponuja. Glede na majhnost slovenskega trga je to bolj ali manj razumljivo, nikakor pa si ne želimo samo še tujine, zato se zavestno trudimo, da bi delež domačih gostov ostal čim bolj pomemben,« je poudaril direktor zavoda Janko Humar. Obisk znamenitosti v dolini izlušči podoben trend. V Tolminskih koritih je bil delež domačega obiska 54-odstoten, lani le še 22-odstoten (skupaj skoraj 73.000 obiskovalcev). Leta 2000 je cerkev v Javorci, danes spomenik evropske dediščine, obiskalo med vsemi obiskovalci 84 odstotkov Slovencev, lani je bilo domačih gostov za dobro polovico.

Dolina doživetij

V Dolini Soče sicer opažajo, da so slovenski turisti v povprečju bistveno bolj kritični od tujcev: »Edino Slovence še zmoti vstopnina v Tolminska korita ali v cerkev na Javorci. Če gledamo naše knjige vtisov, je pri tujcih število pohval in priznanj neprimerljivo večje od negativnih komentarjev, pri Slovencih je razmerje velikokrat obratno. Seveda med kritikami najdemo tudi zelo koristne predloge.«

Resna težava je tudi neresnost pri rezervacijah, še dodaja Humar, saj da je delež med Slovenci, ki rezervirajo oddih, a se nato ne prikažejo in odjavijo tudi ne, veliko večji kot med tujci: »Večji del domačih gostov poskuša rezervirati svoje počitnice zadnjo minuto, večina tujcev pa veliko prej. Tudi to je po našem razlog, da nam delež domačih gostov upada. Glede potrošnje pa so Slovenci vsaj tako dobri gostje kot večina drugih obiskovalcev.«

A motivi za prihod so enaki ne glede na izvor turista: dolina je prepoznavna kot outdoor destinacija in tudi večina domačih obiskovalcev pride zaradi športnih dejavnosti kajakaštva, pohodništva, kolesarstva ali jadralnega padalstva. »V zadnjih letih tudi med domačimi gosti raste zanimanje za lokalne proizvode in čim bolj lokalno gostinsko ponudbo,« pravi. V pred- in posezoni domači gostje zagotovijo približno četrtino realizacije. »Po naši oceni bi lahko bil ta delež večji. Dolina je v smislu doživetji gotovo lepša od aprila do junija ali septembra in oktobra kot pa v konici sezone, ko je seveda še vedno lepa, a je obiskovalcev na nekaterih točkah že kar preveč.«