Siva, majhna oaza pri libijski meji, kjer čas teče v drugačnem ritmu

Oazo si navadno predstavljamo kot delček puščave, ki so ga beduini iztrgali neprizanesljivi naravi in kjer se vseskozi spopadajo s pomanjkanjem vode. Tu in tam pa se najde takšna, ki se ne ozira na zakone narave in iz njenega drobovja črpa tisto najdragocenejše – vodo. Vsakršno, toplo, hladno, vročo, sladko, slano. Prav vse premore Siva, majhna oaza na jugozahodu Egipta pri libijski meji, ki leži od 15 do 22 metrov nižje od morske gladine in ji geografi pravijo depresija. To je seveda zemljepisni pojem, tisti psihološki pa z življenjem v Sivi nima nič skupnega, saj je približno 30.000 prebivalcev dobrovoljnih in optimističnih.

Pred dvema letoma smo jo obiskali prvič in zdela se nam je kot pokrajina s kakšnega drugega planeta, ki sedemdeset, osemdeset let caplja za sodobnim svetom, kakor bi se čas ustavil. Še vedno so ceste zaprašene, s štrlečimi pokrovi jaškov na sredini, v prometu se udeleženci bolj sporazumevajo, kot da bi upoštevali znake, vendar vprege, tok-toki, redki avtomobili, tovornjaki vselej najdejo pot iz pravega blodnjaka. In kar je najpomembnejše, spoštujejo in upoštevajo drug drugega brez žuganja in preklinjanja.

Gibanje je omejeno

Pot do Sive ni ravno enostavna. Iz Aleksandrije prek Marsa Matruha, ki je njeno upravno središče in leži na sredozemski obali, vodi cesta skozi puščavo, kjer so vsakih 100 kilometrov posejane vojaške postojanke. Vsa Siva je namreč vojaško območje, saj je bližina Libije prenevarna, da bi jo prepustili prostemu pretoku ljudi in blaga. Zato tu cveti tihotapstvo, ki je za marsikoga edini vir dohodka, je pa za mnoge lahko usodno.

Vojska ne pozna milosti, strogo obračunava s tihotapci in takšen incident se je zgodil ravno med našim bivanjem v Sivi. Štiri terenska vozila so že prečkala libijsko-egiptovsko mejo, ko so jih prestregli vojaški helikopterji in odprli ogenj ter ubili dva voznika. Še preden so vojaki prispeli na prizorišče, so se lokalni kriminalci napotili iz Sive ter pobrali raztreseno blago, predvsem cigarete in mobilne naprave. Če tihotapsko blago vendarle premaga mejo, pa se še istega dne pojavi v središču mesta in se zelo hitro razproda.

Zaradi takšnih dogodkov je gibanje po oazi zelo omejeno, težko je načrtovati obisk sosednjih oaz. Ena teh, Gara, leži 150 kilometrov od Sive, zaželeli smo si jo obiskati, vplačali okoli 45 evrov za dovoljenje in se skupaj s policijskim uradnikom že odpravili na pot, ko so našemu vozniku poslali obvestilo, da je dovoljenje preklicano in da se moramo vrniti. V hipu so zaprli zračni prostor, v takšnih razmerah pa nadzorujejo tudi celotno puščavo in hitro bi lahko bili tarča izstrelkov iz zraka.

Siva z okolico je sicer varna, tujih turistov je iz omenjenih razlogov malo, vendar imajo domačini za tujce tudi Egipčane, ki prihajajo iz Kaira. Teh je kar veliko, prihajajo pa predvsem zaradi nakupov. V prvi vrsti jih zanimajo datlji in olive ter olivno olje. Oboje je izvrstne kakovosti in predstavlja glavni vir dohodkov prebivalcev, datljeve palme in oljke pa so daleč najbolj razširjeno drevje v Sivi.

Na območju, velikem kakšnih 94.000 kvadratnih kilometrov, je izvrtanih približno 270 vrelcev s pitno vodo, katere temperatura je odvisna od globine vrtine. Čim globlja je ta, tem višja je temperatura. Preizkusili smo kar nekaj bazenov, ki ponujajo kopanje v vodi s 40 do 45 stopinjami Celzija in potem prehod v bazen s temperaturo od 25 do 29 stopinj, kar je za telo osvežujoče.

Posebnost je kopanje v slani vodi. Gre za majhna jezerca, ki ležijo na slani podlagi in so zato čudovitih barv. Tam vojska koplje sol, številna pa so tudi primerna za kopanje. V tej vodi se je nemogoče potopiti, tako slana je, lahko pa na njej mirno ležiš. Če si že v Sivi, moraš obvezno zaplavati v Kleopatrinem bazenu, ki je sicer poln alg, a nanje pozabiš, ko ti v bližnji restavraciji postrežejo z naravnim mangovim sokom. Tolažiš se lahko tudi z domnevo, da je v bazenu nekoč plavala sama Kleopatra, vendar trdnih dokazov o tem ni.

Amonova oaza

Zato pa obstajajo o obisku Aleksandra Velikega. Leta 331 pred našim štetjem se je odločil obiskati Sivo, ki naj bi se takrat imenovala Amonova oaza. Okoli Amonovega templja se je zbrala ogromna množica prebivalcev Sive in pozdravila velikega vojščaka. Nekateri zgodovinarji pravijo, da je bil Aleksander tu tudi pokopan, vendar zanesljivih dokazov ni, obstajajo pa ruševine njegove domnevne grobnice. Znana je zgodba grške arheologinje, ki jo je raziskovala, toda ko je odkrila kamnito levinjo, sicer Aleksandrov simbol, so ji nadaljnje raziskovanje prepovedali in grobnica je še danes v zelo žalostnem stanju.

Nad mestom so vidne ruševine nekdanje utrdbe Šali, ki je takratne prebivalce reševala pred vdori drugih plemen. Plemenske skupnosti so pomembne še danes, saj poglavarji odločajo o vsakdanjih zadevah, sodstvo in policija posegata v življenje domačinov le, če so vpleteni v kakšno zadevo, povezano s tujci.

V Sivi trenutno živi 11 plemen, sila pomembna pa je razdelitev mesta na zahodno in vzhodno polovico. V slednji živijo prvotni prebivalci, v zahodni pa priseljenci in reveži. Ta delitev se pokaže predvsem na praznik sprave, ko se enkrat na leto v oktobru pod vzpetino Dakrur zberejo vsi prebivalci in praznujejo sijaho. Moški in otroci se nastanijo v zapuščene ostanke naselja in tri dni ob molitvi in uživanju hrane iz skupnega kotla slavijo pomembnost sobivanja različnih plemen in pripravljenost, da morebitne spore rešujejo plemenski poglavarji. Razsodbo teh spoštujejo vsi in se zaveze strogo držijo. Letos zaradi solidarnosti z nesrečnimi prebivalci Gaze festivala ni bilo.

Marko živi v Sivi že 16 let

Življenje v Sivi je na prvi pogled mirno in spokojno, ženske se navadno zadržujejo doma, moški opravljajo nešteto poklicev, večinoma v storitvenih dejavnostih, v prvi vrsti pa skrbijo za svoje številne družine. Naš voznik in zvesti spremljevalec Halid, denimo, ves dan skače po različnih opravkih, največkrat je turistični vodič, kot eden redkih govori dva tuja jezika, angleščino in francoščino, in aktivno je vpleten v vse pore življenja v Sivi. Skrbi tudi za posestvo našega gostitelja, Slovenca Marka, ki v Sivi živi že 16 let. Ker govori arabsko, so ga domačini vzeli za svojega, poznajo ga vsi in moram priznati, da si ne predstavljam, kako bi 12 dni v Sivi preživeli brez njega.

Treba je namreč upoštevati tradicijo in navade domačinov, in če se tega držiš, te res sprejmejo z vsem srcem, vselej so ti pripravljeni pomagati, četudi je v sporazumevanju možna le govorica rok. Sivanci imajo sicer svoj jezik, ki je mešanica berberščine z nekaj primesmi arabščine in ga razumejo le domačini.

Marko je posestvo kupil od nekega egiptovskega novinarja, ki je tu nasadil nekatere posebne sorte rastlinja, ki pa zaradi stabilnega podnebja praviloma uspevajo. Prevladujejo seveda datljeve palme in oljke, zanimiva pa sta dva golobnjaka, ki so ju opazili celo sodelavci National Geographica, ko so snemali oddajo o Egiptu iz zraka. Vreme v Sivi je res dolgočasno, saj je dobri dve tretjini leta stalna dnevna temperatura več kot 30 stopinj, le redko nad Sivo zaidejo oblaki, dež pa sploh ne, zanj v svojem jeziku niti nimajo izraza. Temu primerno gradijo hiše, ki so brez strehe, strop pomeni tudi zaščito pred dežjem, ki pade morda kakšen dan v januarju. Mnogi bi dali vse za takšno dolgočasje v vremenu, vendar se v Sivo ne morejo priseliti, čeprav so nepremičnine naprodaj. Ena je prav zakleta, saj so takoj po vselitvi umrli že štirje nekdanji lastniki, zdaj si je nihče ne upa kupiti. Duh preteklosti je prisoten na vsakem koraku.

Elektriko in vodo prebivalcem obračunavajo tako, da so jim izdali kartice, na kateri imajo glede na vplačano vsoto dobropis in z nje črpajo porabo. Prvega v mesecu morajo na kartici imeti dobroimetje, sicer jim ob 9. uri naslednjega dne dostop do vode ali elektrike izklopijo. Torej povsem enostavno in učinkovito. Primerjava z našimi razmerami ni potrebna. Tako smo torej 12 dni uživali v osupljivih prizorih večinoma nedotaknjene narave in se za en dan odpeljali v upravno središče Sive, 290 kilometrov oddaljeni Mars Makroh. To je priljubljeno sredozemsko letovišče Egipčanov, tu so si zgradili počitniške hišice in apartmaje številni Kairčani in pogled na obalo je resnično osupljiv. Na hitro bi ga vsaj po barvi morja lahko primerjali s hrvaškim Bolom, toda prostranstva so ogromna, obala se razteza tja do Aleksandrije, ki je 300 kilometrov stran. Mesto je sicer tipično egiptovsko, z majhnimi ulicami, živahno trgovino in bazarjem, ne sme pa nas motiti umazanija.

Romanje Nemcev

Za Evropejca je nepojmljivo, da je tako čudovita obala le kakšnih 100 metrov od morja preplavljena s tonami smeti. Nihče se za to ne zmeni, še manj pa ukrepa, in to se nalaga leta in leta, škoda pa je res ogromna. Še bolj čudno je, kako je možno le dobrih 150 kilometrov stran, v znamenitem El Alameinu, poskrbeti za povsem drugo podobo, predvsem čistočo.

V mesto, ki je postalo slavno zaradi legendarne bitke v drugi svetovni vojni, smo prišli že pozno zvečer, a tudi takrat je bilo mogoče opaziti, da gre skoraj za evropsko mesto: čiste ulice, lepe trgovine, zgledno urejen promet, restavracije v evropskem stilu. Halid in Marko sta nam hitro pojasnila, da je tako najbrž zaradi množičnega obiska Nemcev, ki so sicer tu pred 80 leti izgubili bitko z Angleži, danes pa njihovi potomci v ta kraj zaradi različnih razlogov v velikem številu romajo skozi vse leto.

Na koncu potovanja se ne morem znebiti vtisa, da smo se spet mudili v res nenavadni oazi, oazi miru in spokojnosti, kjer čas teče v drugačnem ritmu in popotniku sporoča, da se je treba ustaviti, zaznati objem narave, ki se noče spreminjati, ima pač svoje zakonitosti in nas prosi: ne posegajte vame in hvaležna vam bom za to.