Sicilija za gurmane v štirih dneh

Kako v samo štirih dneh doživeti Sicilijo, ko pa je ta slikoviti otok največji v Sredozemskem morju? Mogoče je, z nekaj načrtovanja in če dobro vemo, kaj si želimo. Pametno si je izbrati manjši del otoka, da z urami in urami vožnje ne izgubljamo dragocenega časa, midva sva se odločila ostati na severu, v Palermu in parku pogorja Madonie. Končni cilj tega skoka na Sicilijo je bil namreč pokusiti čim več zanimivih lokalnih jedi, od sendviča z govejo vranico in pljuči do mešanega morskega cvrtja in znamenite tortice cassata.

Za kraj bivanja sva izbrala historično jedro milijonskega Palerma, ki je znan po živahnem nočnem življenju. Najina soba je bila v staromeščanski večstanovanjski stavbi streljaj od znamenite tržnice Vucceria, ki se zvečer spremeni v središče nočnega življenja, in le deset minut hoda od najstarejšega mestnega pristanišča La Cala.

»Če bosta hotela zaspati, bosta morala spiti vsaj pet piv,« nama je položil na srce Mario, ki z ženo Giustino upravlja manjši hostel v dveh sosednjih stanovanjih. Gius­tina je Latvijka. Na Sicilijo se je preselila pred štirimi leti, a če tega ne bi povedala, bi le stežka ugotovila, da ni domačinka. Zelo na hitro nama je razložila, kaj se v mestu splača videti in kje se da kaj dobrega pojesti.


 

Naravnost v Vuccerio

A to sva že vedela in se odpravila naravnost v Vuccerio, kjer se je že razlegala živahna glasba in so naju pričakale stojnice, polne svežih morskih sadežev in rib, tipičnih sicilijanskih sendvičev ter seveda vin in koktajlov. Še preden se nama je uspelo dobro usesti za eno redkih prostih plastičnih miz, naju je ogovorila ženska, ki je bila bolj kot natakarica videti kot prodajalka na tržnici: »Kaj bosta pila?« Naročila sva pol litra belega domačega in mineralno vodo, da se osveživa. Ko je mož želel naročiti še hrano, je s širokim nasmehom na obrazu kot iz topa izstrelila: »Za pijačo poskrbim jaz, za hrano boš pa že sam,« in odhitela.
Le spogledala sva se in se nasmejala: da, zagotovo sva na jugu Italije. Naročila sva fritto misto (mešano cvrtje) iz giric, mini hobotnic in škampov. Možakar je želeno naložil na plastični krožnik, stehtal, poračunal in »ulov« predal sodelavcu, ki je vse skupaj vrgel v moko in nato v vroče olje. Medtem ko sva srkala »špric« in se mastila s cvrtjem, se je ulica spremenila v eno samo veliko plesišče.

Noč je bila za sicilijanske razmere še zelo mlada, zlasti na znameniti La Cale. Če še pred 30, 20 leti v Palermu ni bilo varno zvečer posedati v barih, saj so mesto obvladovale mafijske družine, je zdaj čisto drugače. Sicilijanci so po obračunu z mafijo v 90. letih minulega stoletja začeli mesto vračati prebivalstvu. Oživljajo zanemarjena območja, urejajo zelene površine in obnavljajo več stoletij stare arhitekturne bisere, ki so nemalokrat končali pod bagri z mafijo povezanih mestnih oblasti. Ulice v his­toričnem mestnem jedru so prepredene s slikovitimi gostilnami in bari in se začnejo prazniti šele zgodaj zjutraj. Večer sva končala ob odličnih koktajlih s pogledom na jadrnice.


 

Največje ostrige, kar sva jih kdaj videla

Nov dan se kajpak začne s kavo, tokrat za pultom v bližnjem baru. Kava na jugu Italije je v primerjavi s tisto na severu precej močnejša in grenka, a še vedno odlična. Na zajtrk sva se namenila na tržnico Ballaro, vmes pa sva se ustavila še na Trgu sramote, ki je ime dobil zaradi povsem golih kipov, ki ne skrivajo ničesar.

Na tržnici je bilo že zgodaj dopoldne živahno. Pri možakarju, ki je trdil, da edini daleč naokoli stiska sveži sok iz sicilijanskih pomaranč, medtem ko jih vsi drugi uvažajo, sva spila vsak svoj kozarec. Nato pa nadaljevala med stojnicami, ki so se šibile pod težo morskih dobrot, pravkar pečenih krostinov, nadevanih jajčevcev in drugih dob­rot. Ustavila sva se pri prodajalki, ki je ponujala največje ostrige, kar sva jih kdaj v življenju videla. Naročila sva vsak eno, začinjeno zgolj z limoninim sokom. Odličen zajtrk, ki mu je sledil še znameniti arancino, ocvrti riž, ki ga je mogoče napolniti na številne načine.

»Najboljši je z mesom in grahom, a ga je zmanjkalo,« je pripomnil domačin, medtem ko sva jedla arancin s klobaso, za katerega sva plačala skromen evro. Strin­jala sva se z njim, da je Palermo res lepo mesto, nekoliko manj pa z njegovim mnenjem, da je na severu Italije nemogoče živeti, ker so ljudje preveč hladni. Kaj bi šele rekel o Nemcih?!

Palerma zaradi njegove dolge in pestre zgodovine ni mogoče primerjati z drugimi velikimi mesti. Že sama arhitektura priča, da so se tu križale zelo različne kulture, narodi in verstva. Izjemen dokaz zanimivega sobivanja je cerkev iz 12. stoletja v Normanski palači, kjer so se zlili bizantinski, latinski in islamski arhitekturni slogi. Cerkev velja za eno najlepših v Italiji in je vpisana tudi na Unes­cov seznam kulturne dediščine. Palačo in cerkev se vsekakor splača obiskati, na sez­nam obveznih ogledov pa je treba uvrstiti še največjo italijansko operno hišo Teatro Massimo.


 

Vrhunska kulinarika in vina za solidne cene

Za popolno doživetje kontrastov Sicilije se je smiselno odpraviti v notranjost otoka, ki pa je zelo hribovit, zato se lahko potovanje precej zavleče. Namenila sva se v butični hotel sredi naravnega parka Madonie, Samostan svete Anastazije. Kot že ime pove, so ga lastniki zgradili v stavbi, v kateri je bil nekoč benediktinski samostan. Stoji sredi vinogradov, ki so jih obdelovali že menihi, danes pa to tradicijo po načelih pridelave demeter nadaljujejo lastniki posesti. Posest s 23 sobami je odlična za oddih v miru sredi narave, poleg bazena pa ponuja vrhunsko kuhinjo in seveda vrhunska vina, in to za solidne cene. Štirihodni meni stane 42 evrov na osebo, pri čemer velja opozoriti, da morate biti zares lačni, saj so že predjedi tako bogate kot običajno glavne jedi.

Notranjost Sicilije je kmetijsko obdelana, gozdovi so bolj redkost. Ob vijugastih in strmih cestah do slikovite vasice Petralia Soprana, ki leži tik ob naravnem parku Madonie in od koder se razprostira osupljiv razgled na vse strani neba, se vrstijo kmetije, a tudi številna požgana pobočja. Za del teh pogorišč se zdi, da gre za načrtno čiščenje njiv, ki pa je ušlo izpod nadzora. Okolica Petralie Soprane je bila tako skoraj v celoti počrnela in v vasi je zaudarjalo po zažganem. V eni redkih gostiln sva med drugim pokusila značilna ovčja rebra s pečenim krompirjem.


 

Cefalu z Michelinovimi restavracijami

Tretji dan sva preživela v mestecu Cefalu, ki je tipično italijansko obmorsko mestece, z dolgo mivkasto plažo, natrpano s plačljivimi ležalniki in senčniki, turističnimi restavracijami, ki ponujajo pogled na morje in hrano dvomljive kakovosti, ter neštetimi trgovinicami s spominki. Če se kaj splača odnesti s seboj, je to kakšen kos mozaične keramike. Tako čudovito barvite in estetske keramike ne boste našli niti v Španiji. Ljubitelji pohodništva se lahko odpravijo na uro dolg vzpon na vzpetino nad mestom, kjer so ostanki gradu in Dianinega templja, od koder se ponuja lep razgled vzdolž obale, razčlenjene s strmimi pobočji in majhnimi zalivi.

V mestu je tudi nekaj Michelinovih restavracij, kjer je za kosilo še mogoče najti prosto mizo, ob večerih pa se utegne zgoditi, da bo treba rezervirati nekaj dni vnaprej. Priporočava lahko Cortile Pepe, katere lastnik je zagotovo navdušen nad Japonsko, saj imajo tako jedi kot oprema lokala pridih te azijske države. Zadnji dan sva preživela na plaži Mondelo zahodno od Palerma, ki jo krasita star kopališki objekt z začetka 20. stoletja na kolih in bela mivka, zaradi katere je morje turkizne barve. Tu sva si privoščila še zadnje sicilijanske jedi – sendvič z govejo vranico in pljuči ter ocvrtke iz krompirja – ter pomahala v slovo.