S Kopaonika je gorati Balkan kot na dlani

Na največjem smučišču v Srbiji, Kopaoniku, je še veliko snega. Prav te dni tam znova sneži. Smučanje, tudi nočno, je pogosto mogoče vse do prvomajskih praznikov. Kar 62 kilometrov prog se razprostira na nadmorski višini od 1500 do 2000 metrov. Iz Ljubljane do Kopaonika je z avtomobilom devet ur vožnje. Za Slovence je tam poceni in malo drugače.

»Kam se peljete? V katerem hotelu boste spali? Potrebujete parkirišče?« Ko se s polžjo hitrostjo prebijamo po zasneženih, ozkih uličicah hotelskega naselja več kot 1600 metrov visoko, težko razumemo, zakaj moški ob cesti zaustavljajo naš avtomobil in rinejo v nas z vprašanji. S trmasto slovensko odločnostjo tesno zapremo okna. Kaj jih briga, kam smo namenjeni!
 

Kako do parkirišča

Že nekaj minut pozneje se izkaže, da vprašanja niso bila kar tako. Ko se pripeljemo pred »svoje« prenočišče, ugotovimo, da ni kje parkirati. Kupi snega vsepovsod, obrniti avtomobil je nemogoče, ko izstopim, mi zdrsne na ledu. Kaj zdaj? Hvalabogu, takoj je pri nas eden od tistih, ki so se mi prej zdeli nadležni. Hvaležno ga pogledam: »Ja, seveda, potrebujemo parkirišče.« Možakar stopi do enega izmed avtomobilov. »Odmaknil ga bom in parkirali boste na moje mesto.« Izkaže se, da ima vsak od moških, ki čakajo na turiste, po dve ali tri »svoja« parkirišča. Pridobili so jih tako, da so izkopali luknje v visoke kupe snega hotelskega naselja in jih zdaj tržijo. Za tri dni smo odšteli 1500 dinarjev, kar je nekaj več kot 12 evrov, na črno, seveda. A smo lahko mirni, zdaj on čuva avtomobil.


 

Na vrhu Srbije meja s Kosovom

Kopaonik je čudovit. Z najvišjega Pančićevega vrha (2017 metrov) se odpre prelep pogled čez »gorati Balkan«, kot imenujemo ta del sveta. Hribovje Srbije, Kosova in Črne gore. Pančićev vrh je meja s Kosovom. Na njem so od zmeraj, torej še iz časov Jugoslavije, veliki vojaški radarji za nadzor zračnega prostora. Vrh so zato leta 1999 bombardirala Natova letala. Dolgo je bil zaradi tega del hribovja za obiskovalce zaprt, saj je bil posejan z bombami. Šele pred dvema ali tremi leti je obsežna pobočja Srbom uspelo očistiti in postaviti nanje najlepše smučarske proge.



Kopaonik je staro gorstvo, podobno našemu Pohorju, in podobne so tudi smučarske proge. Pobočja imajo blag naklon z vseh strani, razen proti Kosovu. S kosovske strani so ostro odsekana, za smučarje pozimi in pohodnike poleti nedostopna. S srbske strani se je poleti mogoče povzpeti peš kamor koli. Bogastvo borovnic, gob in možnosti za pohode privabljajo obiskovalce tudi poleti.



Na najvišjem vrhu stoji velika stavba, ki je nameravala biti turistični objekt. Nekdo jo je zgradil brez kakršnegakoli dovoljenja, zato ne obratuje. Ker uradno ni znano, kdo jo je zgradil, je tudi porušiti ne morejo ali pa si tega ne drznejo storiti. V Srbiji imajo posamezni »gospodarji« večjo moč od države ali pa so z njo v takih odnosih, da jim ta nič ne more.
 

Za slovenske razmere poceni

Žičnice so za slovenske razmere poceni. Dnevna vozovnica za odraslega je v marcu 23 evrov (prej 29), za otroke in mlade 17 evrov (prej 21 evrov). Ena vožnja stane tri evre. Za skupine ali ob nakupu za več dni skupaj so karte še nekaj cenejše. Žičnice imajo zmogljivost 34.000 smučarjev na uro, a gneče ob našem obisku na smučišču ni bilo. Prenočišče pa je bilo tako rekoč nemogoče dobiti.

Apartma za dve do štiri osebe stane od 30 pa vse do 150 evrov, odvisno od sezone in povpraševanja. Najdražje je med vsakoletnim Kopaonik biznis forumom, kakor se imenuje srečanje srbskih poslovnežev. Letos je privabil kar 1300 udeležencev in razumljivo je, da so bile v tistih štirih dneh, kolikor je trajal, vse zmogljivosti zapolnjene. Poslovni forum poteka v največjem Grand hotelu, ki je v lasti Miodraga Kostića, enega najbogatejši Srbov. Kupil je tudi hotel Kempinski v Sloveniji in na Hrvaškem, letališče Portorož ter velik del Gorenjske banke. Pravijo, da se je v dvanajstih letih, odkar je lastnik hotela na Kopaoniku, smučišče šele začelo razvijati. Bojijo se, da bodo celo preveč pozidali.


 

Domače dobrote

Naselje ima več trgovin, tudi svojo malo tržnico s pridelki iz vasi ob vznožju Kopaonika, pa seveda številne lokale za večerne izhode. Pozno zvečer čakajo pred njimi taksiji s prižganimi motorji. Očitno se tukajšnji gostje radi odpeljejo domov.
Gostje se radi odpeljejo tudi v dolino. V zadnji vasici pred vzponom na Kopaonik, imenuje se Brzeće, je več restavracij z odlično in poceni domačo hrano. Na poti skozi nekaj kilometrov oddaljeni Brus ali še dlje proti Kruševcu, skozi katerega se vračamo domov, najdeš še kakšno.

Ovce, ki se poleti (povsem ekološko) pasejo po vrhovih Kopaonika, končajo »izpod peke« (pod saćem) ali kako drugače v kuhinji, postrežejo pa tudi z drugimi domačimi dobrotami. To je južna Srbija, jedi z roštilja so tu zakon.