Beograd med domačnostjo in tujostjo

Beograd – Na Dunaju pravijo, da se Balkan začne sredi mesta, na Kärntner Strasse, ki pelje proti avstrijski Koroški in Sloveniji. Slovenci seveda mislimo, da se Balkan nikakor ne začne pri nas, pač pa pri sosedih Hrvatih. Kolikor bolj na jug in vzhod gremo, toliko več da je Balkana. Kakšen je Balkan v Beogradu?

V Srbiji in drugih državah na Balkanu ne moreš uspeti brez osebnih znanstev. Zelo pomembno je, da te nekdo nekomu predstavi, še bolj, kdo te predstavi in komu. V prvih dneh, ko začenjam delati tukaj kot dopisnica medijske hiše Delo, spoznavam to na vsakem koraku. Slovenija in Srbija sta vse močneje gospodarsko povezani, oči Evrope in sveta pa so zaradi Kosova ponovno uprte v Balkan, še posebno v Srbijo.
 

Pasti svetovljanskosti

V Srbiji živi sedem milijonov ljudi, med njimi približno deset tisoč slovenskega rodu. Največ – skoraj za celo Slovenijo – jih stanuje v Beogradu. Ob sotočju »hladne Save in prelepe Donave«, kot je zapisal pred dvema stoletjema češki potopisec Jan Neruda, je zraslo prvo naselje že 4800 let pred našim štetjem. Takrat kajpada niti o Srbih niti o Slovencih ni bilo ne duha ne sluha. Reki se tukaj lenobno vijeta že na tisoče, morda milijone let, prebivalci ob njiju pa so se nekaj stoletij kar naprej menjavali. Panonsko ravnico so prehajala različna ljudstva. Prišleki so v teh krajih vsakokrat praviloma pobili staroselce in sami naselili njihove domove. Prva slovanska plemena so prišla čez Dravo, Savo in Donavo na Balkan v sedmem stoletju. Očitno so bila bolj vztrajna, bolj odporna in bolj trpežna kot številna ljudstva pred tem, saj so se na Balkanu obdržala vse do danes. Beograd je že šest stoletij glavno mesto različnih držav in kljub težavam še zmeraj raste.



Če se danes nameravaš preseliti v Beograd, da bi tam delal, je seveda najprej treba najti stanovanje. Obrneš se lahko na katero od številnih nepremičninskih agencij. Kmalu sem ugotovila, kot so mi povedali že Slovenci, ki so zadnja leta delali in živeli v Beogradu, da so najemnine prilagojene svetovljanskosti Beograda, ne pa prihodkom domačinov.

Dve- ali trisobnega stanovanja s standardom, ki smo ga navajeni v Sloveniji, prek nepremičninarjev ni mogoče dobiti pod 800 evri na mesec. Za malo bolj sodobna stanovanja ali tista v središču mesta je treba odšteti krepko čez tisoč pa vse do 2500 evrov. Za primerjavo: povprečna plača v Srbiji je 470 evrov. Če imaš v Beogradu koga znanega, lahko najdeš stanovanje ceneje. Izveš tudi, da so v navadi dvojne pogodbe: ena za dacarje, druga za (evropsko) službo, ki tujcu stanovanje plačuje. Dejanska najemnina je nekaj tretjega.
 

Dobro je imeti koga »domačega«

Ob preselitvi v Beograd naenkrat postaneš tujec. To je za generacijo, ki ji pripadam, nekoliko boleče. V času skupne države Jugoslavije smo namreč lahko potovali sem ter tja brez vsakih mej in povsod smo bili domači. Zdaj sta na slabih 500 kilometrih od Ljubljane do Beograda kar dve meji. Na njiju gre s slovenskimi avtomobilskimi tablicami vse gladko in prijazno. Čeprav Srbija še ni v EU, lahko Slovenci vstopamo vanjo tudi samo z osebno izkaznico, ki jo cariniki le bežno vzamejo v roke. Ko prideš v Srbijo, se moraš v 24 urah prijaviti policiji.



Na policijo sem šla prvič januarja, ko sem najemala stanovanje. Na srečo je bila z mano 81-letna Marica, Beograjčanka. Niso me gledali kot tujko, pač pa kot njeno prijateljico. Ko sem pozneje po uradih hodila brez nje, nisem bila v tolikšni milosti. Srbi so izredno prijazni in gostoljubni v zasebnem življenju, ko pa nastopijo v imenu države, se spremenijo. Država deluje po številnih pravilih, ki se jih držijo predvsem državni uradniki, ko so za okenci, ljudje pa ne. Podobno je z računi. Seveda je obveza, da jih trgovci izdajajo, a te pogosto vprašajo, ali račun potrebuješ. Če ga ne, ga ne izdajo.

Policist naju je poslal v kakšne četrt ure oddaljeno založbo, edino, kjer v Beogradu prodajajo beli obrazec za prijavo prebivališča. Kupila sem enega, kot je naročil. Ko pa sva prišli nazaj in je bila »moja« Marica že pošteno utrujena, je povedal, da potrebujem nov obrazec vsakič, ko prečkam mejo in se od koderkoli vrnem v Srbijo. Vsakič moram tudi priti na policijo in Marica, pri kateri sem stanovala, mora vedno priti z mano. Marica mi je pomežiknila: tega dolgotrajnega postopka ne bova več izvajali. Razumela sem. Balkan je »stopil« v mojo glavo. Začela sem se prilagajati. Ker država ni dovolj digitalizirana, mojih prehodov čez mejo ne bo opazila. Srbija tudi zaradi premalo digitalizacije še ni v Uniji, kar ji po eni strani škoduje, po drugi pa ima svoje prednosti. V Srbiji življenje ni tako unificirano in ne tako nadzirano kot v EU. V Srbiji je drugače kot v Sloveniji.


 

Obnavljanje znanja cirilice

Poznejši postopki akreditacije in urejanja začasnega bivališča, kar je treba izvesti po tem, ko se prijaviš policiji, so mi naredili še nekaj dela. A je šlo vse gladko, najbrž zato, ker sem s seboj zmeraj imela koga »domačega«. Na srbskih uradih ne moreš priti skozi, če ne znaš brati cirilice. Vse, kar je v Srbiji uradnega, je namreč napisano v tej pisavi. Na srečo smo se cirilice v nekdanji Jugoslaviji učili v šoli. Vsako znanje prej ali slej prav pride.

Za Slovence je danes v Srbiji povsem drugače, kot je bilo po razpadu Jugoslavije. Takratni odklonilen, skoraj sovražen odnos, ker smo se prvi odcepili od Jugoslavije, sta zamenjala nostalgična naklonjenost in veselje, da (znova) prihajamo. Slovenci – vsi, s katerimi sem v teh dneh že govorila – se v Srbiji počutimo dobrodošle.