Radoživa reka sredi mirne zelene oaze

Seveda ni nobenega dvoma, da je Kolpa pomembna reka z veliko vode in prekrasnimi naravno ohranjenim predeli, ki jemljejo dih. »A nam Belokranjcem je bliže Lahinja. Kolpa je mejna reka, Lahinja pa je naša osrednja in najpomembnejša reka,« je skorajda opravičujoče razložil Gregor Šmalcelj, turistični vodnik v Krajinskem parku Lahinja, ko nas je popeljal po območju te radožive reke.



Če imate radi turistično opremljene poti, kjer je vse narejeno za obiskovalce, in se radi srečujete s številnimi ljudmi, potem se raje ne odpravite k Lahinji. Na območju Krajinskega parka Lahinja, ki se razteza na okoli 260 hektarih – kar pomeni, da je to eden manjših krajinskih parkov pri nas –, vas ne bodo na vsakem koraku čakali table in smerokazi ter druga popotniška šara. »Za nekoga, ki bi tu rad preživel lep dan, je verjetno najbolje, da se obrne na naš informacijski center v Velikem Nerajcu,« je dejal Gregor Šmalcelj. Park obstaja od leta 1988: »Takrat je bila edina rešitev za ohranitev teh mokrotnih travnikov, ki so naravni zadrževalniki vode, da se jih je razglasilo za krajinski park.«


 

Vidra, bober, želva sklednica ...

S tem so pred uničenjem zaščitili majhno, a zelo raznoliko območje. Reka Lahinja, ki je dolga več kot 33 kilometrov in v svojem zgornjem toku vijuga, kakor da res ne ve, kaj je to ravna črta, ima na obeh straneh zelo mokrotne in zelo suhe travnike. Posledica tega je izredna vrstna pestrost kukavičevk in orhidej, rastlin, ki so, pravijo strokovnjaki, odlične pokazateljice zdravja narave. »Na tem malem območju, velikem okoli sedem kvadratnih kilometrov, je bilo odkritih kar 20 vrst orhidej,« je razložil Gregor Šmalcelj.



Tu najdemo tipične vrste mokrišč in vlažnih travnikov, na katerih rastejo močvirska kukavica, mesnordeča kukavica in navadna močvirnica. Nedaleč stran pa uspevajo redke vrste suhih travnikov, na primer navadna kukavica, trizoba kukavica, piramidasti pilovec, osjeliko mačje uho, čebeljeliko mačje uho ...



V parku je ohranjen tudi prav poseben travnik, ki po mnenju poznavalcev orhidej spada med najpomembnejše »orhidejske« travnike v Sloveniji. Zaradi tradicionalne kmetijske rabe se je tu ohranila najpomembnejša rastlina krajinskega parka Lahinja, transsilvanska prstasta kukavica, ki je tu najbolj razširjena.



Toda tudi če se ne odpravite na potep zaradi orhidej, je ob Lahinji zanimivo. Morda vam uspe videti vidro ali bobra, ki se je spet vrnil v te kraje, ali želvo sklednico. Ali pa, tako kot je uspelo nam, se lahko čudite neverjetno številnim in izredno lepim kačjim pastirjem, ki so se nastavljali soncu ob izviru Okno potoka Nerajčica, ki se izliva v Lahinjo.


 

Spokoj ob opazovanju neverjetnih barv

A tudi brez frfotavih letečih žuželk bi bil obisk izvira zanimiv, saj se v človeka naseli spokoj ob opazovanju neverjetnih barv in odtenkov vode, ki se v teh krajih spreminjajo od zelene do mlečno zelene in že skorajda modre. Sprehoditi se je mogoče tudi do izvira Lahinje, do izvira Zajm, in naprej v gozdno senco, do bližnjega bruhalnika Glavica. Ob visokih vodah je tam mokrotno in potrebujete škornje, zdaj pa je bilo zeleno, prijetno mahovinasto in sproščujoče sveže. Struga Lahinje pa zavije enkrat sem pa spet tja in nato spet v drugo smer … Ob suhi strugi – kot je bilo ob našem obisku – gremo lahko naprej, dokler ne postane potok, in gremo do izvira Pod lipo, ki je obdan s kamnito zložbo.



Krajinski park Lahinja ni pomemben le zaradi ohranjene narave. V parku je osem vasi, med njimi dve večji – Veliki Nerajec in Belčji vrh –, o katerih je Gregor Šmalc povedal, »da za slovenske razmere nista večji vasi«. Z njima si tako lahko v parku poleg zanimive naravne dediščine ogledamo tudi pestro arhitekturo in etnološko dediščino. »Predvsem zadnja tri leta več delamo na tem področju,« je razložil sogovornik, ko nas je popeljal po informacijskem centru. Ta je urejen v nekdanji Lamutovi hiši, stari 250 let. Delno podkletena hiša z dvema prostoroma premore za belokranjske razmere veliko dragocenost, ohranjeno črno kuhinjo.



Obiskovalec se lahko z avtom odpravi tudi do Pustega Gradca – vse v krajinskem parku Lahinja je na dosegu roke –, kjer se ne more načuditi ohranjenosti Klepčevega mlina in žage venecijanke, ki po zaslugi odgovornih lastnikov, Ane in Danila Klepec, še vedno delujeta. Tam, na okljuku reke Lahinje, kjer je bil nekoč tudi grad, je mogoče stopiti še do cerkvice iz leta 1635.
Toda Krajinski park Lahinja ponuja še več, je poudaril Gregor Šmalcelj, kateremu je videti, da ni vodnik le zato, ker bi to bila služba, ampak ker ima te kraje preprosto rad.


 

Nošenje škafa in prašičkanje

Za najavljene skupine organizirajo animacije, od nošnje škafa do pastirskih iger, kot je prašičkanje – podobno je hokeju, je na hitro opisal –, pa tja do predstavitev belokranjskih noš. »Ki pa niso le tiste znane, bele,« je navrgel sogovornik. Tako se lahko samo strinjamo z njim, da Krajinski park Lahinja nima le vznemirljivih zanimivosti, ampak vrsto detajlov, ki se obiskovalca preprosto dotaknejo … Med njimi so z mahom porasli kamni v globoki gozdni senci izvira Glavica, urejena spokojnost ob Klepčevem mlinu in številni kačji pastirji neverjetne kovinsko modre barve ali z mahom obrasla miza ob izviru Okno.
Prihodnjič grem tja po dežju.