Prezrti turistični biser se sesuva v prah

V zadnjih tednih, ko s solzami v očeh zrem v grozljive prizore, ki prihajajo iz Ukrajine, mi misli uhajajo v čas, ko sem v Kijevu, Harkovu in drugih krajih te čudovite države preživljala brezskrbne dneve. Bilo je pred dobrimi štirimi leti, ko je Rusija že priključila Krim in so bili konflikti v vzhodnih pokrajinah, a si nihče ni predstavljal, da se bo v državi leta 2022 razplamtela tako brutalna vojna.

Pred Kijevom tudi čečenski islamisti

Ko gledamo posnetke razdejanih ukrajinskih mest, si težko predstavljamo, da so prebivalci tam še pred mesecem dni živeli povsem običajno evropsko življenje s svojimi nacionalnimi posebnostmi. Seveda so bile tako kot drugih vzhodnoevropskih državah opaz­ne velike razlike med mesti in podeželjem, a v povprečju so ljudje nosili svetovne modne znamke, vozili bolj ali manj drage sodobne avtomobile, uporabljali najmodernejše mobilne telefone in druge elektronske naprave.

Katedrala svete Sofije v Kijevu je vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. FOTO: Maja Grgič

Ta žitnica Evrope z obsežnimi ravnicami je bila urejena in čista država, s sorazmerno dobro infrastrukturo ter odlično hrano in nadvse prijaznimi prebivalci. Kljub naraščajoči turistični priljubljenosti nekdanjih sovjetskih republik (Ukrajino je leta 2020 obiskalo približno tri milijone turistov) je bila še vedno prezrt turistični biser, ki je obiskovalcem brez gneče in zasoljenih cen v primerjavi z nekaterimi bolj zahodnimi destinacijami ponujal bogato in zanimivo turistično izkušnjo. Navsezadnje je na tem območju v srednjem veku nastala prva vzhodnoslovanska država Kijevska Rusija, dežela je znana po katedralah in samostanih, ob obali Črnega morja pa so cvetela različna letovišča.

Parki za vse generacije

Ironično je bila prav sovjetska zgodovina, ki je Ukrajini prinesla toliko gorja, tudi del njenega čara. Številna mesta so slovela po širokih ulicah, ki bi jim lahko brez zadržkov rekli avenije, impozantnih socialističnih stavbah, »delavskih« spomenikih in čudovitih zelenih parkih.

Ukrajinska mesta so krasili čudoviti parki. FOTO: Maja Grgič

Prav parki, polni urejenih cvetličnih gredic, fontan, kipov in marsikje opremljeni z zelo inovativno sodobno urbano opremo, so bili v toplih dneh pomemben del ukrajinskega vsakdanjika. V njih je bilo tudi dopoldne med delavniki nadvse živahno. Srečati je bilo mogoče vse generacije – mame ali babice z otroki, zaposlene, ki so si vzeli čas za malico, mladino, ki je tam našla prostor za druženje, in starejše, ki so prišli posedet v senco ali odigrat partijo šaha na mizah, prirejenih prav za to.

V svobodnih časih si je bilo mogoče v mestih na vsakem koraku privoš­čiti kavo. FOTO: Maja Grgič

Neločljiv del parkov zlasti v Kijevu so bili kioski ali predelani avtomobili, ki so ponujali kavo vseh vrst – od navadnega kapučina do takšnih z različnimi dodatki in okusi. Tudi sicer je bilo mogoče kavo »za na pot« dobiti na vsakem koraku.

Ukrajinske ženske

Živahno seveda ni bilo le v parkih, ampak tudi v mestnih središčih in restavracijah, ki so večinoma ponujale izvrstno hrano. Poleg restav­racij z lokalno hrano je bilo še veliko gruzinskih in turških, zato so tudi največji gurmani vselej našli kaj zase. Danes se vse to spreminja v mesto duhov, barikad, ruševin in velike žalosti.

Zlata vrata v Kijevu so iz obdobja srednjeveške Kijevske Rusije. FOTO: Maja Grgič

Pred vojno vihro v evropske države dnevno pribeži več tisoč žensk in otrok. Marsikoga preseneti mladost žena, ki z otrokom v naročju razlagajo, da je mož ostal na fronti. A to niti ni presenetljivo. Čeprav se Ukrajink, ki na splošno slovijo kot lepe ženske, na zahodu na žalost še vedno držijo zakoreninjeni predsodki, ki jih povezujejo s prostitucijo, so mnoge med njimi precej konservativne in tudi zelo verne. In v večini družin od hčera še vedno pričakujejo, da se predvsem poročijo, po možnosti že v svojih dvajsetih, kar so zlasti izobražene ženske doživljale kot hud pritisk.

Nacionalni ponos

V poročilih z bojišč poslušamo, da so Ukrajinci zdaj še bolj povezani in odločeni braniti svojo domovino. A ta nacionalni ponos se ni rodil 24. februarja letos. Čeprav takrat ni bilo takšne totalne vojne, so Ukrajinci že po ruski aneksiji Krima in izbruhu konfliktov v Donecku in Lugansku na znamenitem trgu Majdan v središču Kijeva izražali podporo vojakom na vzhodu države, različne prireditve, na katerih so zbirali sredstva za podporo, so potekale tudi po drugih mestih. Prav ta trg tudi v teh težkih časih ostaja pomemben simbol neodvisnosti nesrečne države.

Naselje Saltovka v obleganem Harkovu je sovjetska dediščina, ki se spreminja v ruševine. FOTO: Maja Grgič

Napetosti z Rusijo so v zadnjih letih vplivale na to, da so v Ukrajini poskušali zabrisati vse več sledi sovjetske zapuščine. Tako so odstranili nekatere sovjetske kipe, leta 2014 na primer znamenitega Lenina v drugem največjem mestu, Harkovu, spremenili so tudi imena nekaterih ulic. Prav Harkov je veljal za mesto, kjer je bil vpliv nekdanje skupne države s tipično socialistično arhitekturo in kipi zelo viden. Del tega so tudi ogrom­na blokovska naselja, v katerih je na tisoče stanovanj, in največje od njih, harkovsko Saltovko, zdaj uničujejo ravno tisti, po vzoru katerih je nastalo.