Polna usta amalfijskih limon

V Odi limoni je čilski pesnik Pablo Neruda zapisal: »Napolnila so se obrežja in trgi s svetlobo, z divjim zlatom in odpiramo dve polovici čudeža, zamrznjena kislina teče iz polobel neke zvezde in prvinski sok narave, nespremenljiv, živ, neuničljiv, se je porajal iz svežine sadu …« Neruda je nekaj časa preživel na Capriju blizu obale Amalfija, kjer limone oblikujejo pokrajino. Amalfi je moj prvi postanek v raziskovanju barvitih in ljubkih mest.
 

Povsod limone

V Salernu stopim na ladjico, ki v kateri drugi državi gotovo ne bi izplula v valove, a si s tabletami proti slabosti in s plastičnimi vrečkami vsak po svoje pomaga, dokler ne prispemo na cilj. Kamorkoli v Amalfiju zavijemo, nas spremljajo limone: na drevesih, v trgovinah ali pa jih angelček drži v rokah na freski v samostanu (Chiostro Paradiso). A to niso običajne limone. Imenujejo jih sfusato. Ime se nanaša na koničasti konec sadeža, ki je videti kot bradavica. Imajo grobo, rahlo mastno, bledo rumeno, rebrasto, sijočo kožo z majhnimi izboklinami in luknjicami, z izredno veliko dišečega soka.



Tu limone že stoletja igrajo pomembno vlogo. Njihovo zdravilno moč so poznali v največji srednjeveški bolnici, ki se je imenovala Sacra infermeria in jo je ustanovil Gerardo Sasso, rojen blizu Amalfija. Romarjem in bolnikom so dajali limone, ki so bile dragocen antiseptik za prebavne okužbe, ter biancomangiare, nekakšen puding iz riževe moke, mandljevega mleka in sladkorja. Zgodovina opisuje, kako so z limono, snegom in medom pripravljali sorbete in z njimi postregli kraljevemu uradniku leta 1602.

Dolga leta je bila limona okrasna rastlina. Nato so odkrili, da so limone in pomaranče najboljša preventiva in zdravilo za mornarje, ki so zboleli za skorbutom. Po letu 1700, ko je postalo jasno, da so limone zdravilne, se je njihov izvoz okrepil. Iz Amalfija in bližnjih krajev so jih tovorili v severno Evropo in Združene države Amerike. Prva gazirana pijača z limono kot tudi sokovi z limono so nastali v Italiji. Na razglednicah so bili že leta 1900 upodobljeni otroci, ki so ponujali limone, limonada se je pojavila na plakatih, porisani so bili tudi papirčki, v katere so ročno zavijali izredno skrbno in pazljivo obrane limone

.
 

Pri družini Aceto

Danes je pravi naslov za amalfijske limone družina Aceto. Gojijo jih že od leta 1825. Njihovi terasasti nasadi so podprti in prepleteni s kostanjevimi drogovi. Prekriti so s tankimi mrežami, ki ščitijo limone pred zmrzaljo in točo ter zagotavljajo senco. Na strmih pečinah korenine limonovcev prispevajo k stabilizaciji tal. Kamnite stene terasastih vrtov na pobočjih so narejene tako, da voda doseže drevo, drugo pa odteče. Na vsakem hektaru raste 800 dreves, vsako leto oberejo 25 ton limon. Cvetijo dvakrat od februarja do aprila in od maja do septembra, sezona obiranja se konča oktobra. Drevesa so gnojena enkrat na leto izključno s kravjim, kozjim in ovčjim gnojem. Zato imajo tudi certifikat ekološkega gojenja in tudi geografskega porekla.
 

Jedli smo … limone

Salvatore, član družine Aceto, je izobražen mož. Pustil je kariero in se vrnil na domačijo, kjer se vsa družina ukvarja z limonami. Postrežejo nam z limonovimi sladicami, solato, limonado in piškotki. Med nasadi limon je tudi vrtna oaza, kjer turisti lahko poležijo v napetih mrežah in gledajo na morje, medtem ko člani družine zlagajo limone v košaro, ki ji rečejo bomboniera, ali pa v nekakšen nahrbtnik iz košar, ki mu pravijo sportelle, in si ga oprtajo na hrbet ter vanj naložijo do 50 kilogramov limon. Ogromno dela je še vedno ročnega.



Salvatore odtrga limono, jo prereže in ponudi, naj jo pojem – celo! V dokaz, da se ne šali, jo najprej poje on. Za hip pomislim na običajna opozorila, ki veljajo za industrijske limone. Mnoge so kemično obarvane, njihova lupina ni užitna. To ne velja za amalfijske. V sadežu ni grenkobe, ničesar, kar bi mi skremžilo obraz. Čudovita osvežitev, izvrsten in sočen sadež.
Salvatore se ne ustavi pri naštevanju, za kaj vse so dobre limone, ki lajšajo marsikatero zdravstveno tegobo, so lepotilno sredstvo ali ekološko čistilo, dodatek jedem ... Name naredi največji vtis limonov med.
 

Čaša s čudeži

V Amalfiju največ limon uporabijo za limoncello, limonov liker, ki je narejen iz šestih zrelih limon, litra vode, 700 gramov sladkorja in litra čistega alkohola, vodke ali grappe. Ledeno hladen je odličen digestiv. Salvatore pa pravi, da je še veliko bolje, da spijemo sok ene limone v četrt litra vroče vode takoj, ko zjutraj vstanemo. To splakne jetra in ledvica. Zanesljivo uredi prebavo in da energijo. In če se le da, sok limone pripravimo tako, da limono olupimo, nato pa jo z belo notranjo lupino zmeljemo s paličnim mešalnikom. Tako ohranimo flavonoide.

Od Amalfija naprej jutra začenjam z limono. Kot pravi Neruda, je limona zlato vesoljstvo, rumena čaša s čudeži.