Onstran indijskega živžava

Kerala je najrazvitejša indijska država. S 600 kilometri obale ob Arabskem morju, z neskončno mrežo zalednih sladkih voda, začimbnicami in čajem na svojih gričkih, odlično hrano, ajurvedsko modrostjo in bogatim živalskim svetom. To je svet onstran pričakovane indijske mrzličnosti. Kot bi se ta mrzličnost pretopila v značilno sproščeno in blago prijazno deželo. Niso ji prav tu zaman rekli Indija Koromandija.



Najin prvi hotel je v starem (kolonialnem) delu mesta Fort Kochi. Ko prideva do trajekta, naju taksist prepričuje, da bo treba vsaj eno uro čakati do odhoda in da se bolj izplača, če nama pomaga brez avta, samo s potniškim trajektom na otoček. Na izmučenih obrazih je prebral, da ne veva, o čem govori, kajti v resnici naj bi čakali vsega osem minut. Vzel je kovčka, kupil vozovnici, se z nama in kovčki prerinil na potniški trajekt, prepeljal čez reko in začuda kmalu ugotovil, da hotel ni čisto tam, kjer je mislil, da je.
A se ni pustil zmesti. Ustavil je prvi tuk tuk, fantu v njem stisnil nekaj drobiža in ga prepričal, da naju prepelje do hotela, ter se hitro poslovil. Kmalu sva ugotovila, da je iznajdljivo prihranil nekaj denarja. Tudi voznik tuk tuka se je trudil z iskanjem. Toda v Indiji marsikdaj marsikdo nima pojma, kaj se dogaja dve ulici stran od njegovega dvorišča.


 

Turistične »ribe« donosnejše od pravih

Fort Kochi je odskočna deska v indijsko globino. V mestecu, ki je cvetelo že pred prihodom Portugalcev, najbolj pritegnejo ribiči, ki vsako popoldne okoli 17. ure priplujejo k obali in po tleh razstavijo bogat ulov. Ad hoc ribja borza deluje natanko tako, kot je verjetno delovala, še preden so prišli Angleži. Posrednik kot star lajnar žlobudra naučene verze, ki spodbujajo morebitne kupce, da čim prej ponudijo primerno ceno. Ribe so lepe in sveže, a kaj, ko se kuhajo na toploti, v prahu, na pesku ali kar na umazanih tleh. Za povrhu plava v morju veliko plastike in druge nesnage. Ribe lovijo tudi s kopnega, in to s posebnimi mrežami, ki jim rečejo kitajske, ker so z njimi lovili, še preden je do njih priplul Pedro Alvares Cabral in za njim Vasco da Gama, ki je v Kochinu zaradi malarije umrl (a so ga tovariši prepeljali nazaj v Lizbono).



Velike in težke dvižne mreže spustijo v morje, počakajo, da se vse umiri, nato pa jih ob primernem času trije ali štirje možje kar se da hitro dvignejo. To dobro vedo tudi številne ptice, ki iz mrež spretno odnašajo priboljške. Mimogrede – Kerala je raj za ptice in zato tudi za ornitologe. Toliko različnih vrst in v takšnem številu ne vidiš pogosto. Le 100 metrov stran pa v mešanici sladkih vod in Arabskega morja ribarijo tudi nekoliko večji in debelejši delfini od tistih, ki jih poznamo v Piranu.
Tisti, ki jim v kitajske mreže ujete ribe ne prinašajo dovolj cvenka, raje lovijo turistične »ribe«. Če si hoče turist ogledati, kako deluje dvig mrež, in celo pomagati pri tem, če hoče narediti fotografijo z »najboljše« pozicije, mora ribičem plačati nekaj sto rupij (nekaj evrov). To pa je bistveno več od zaslužka, ki ga prinese vsaka riba.



V Guruvajurju, severno od Kochija, nimajo pristanišča, čeprav premorejo samo v tem malem kraju precej močnejše ribiško ladjevje od vsega slovenskega. Kakih 50 desetmetrskih hitrih čolnov iz morja izvlečejo (ali vanj potisnejo) z velikim in močnim traktorjem. To je najceneje in najbolj naravno urejen pristaniški sistem. Obala je povsem nespremenjena, »pristanišče« pa skrajno poceni. Le čolne je treba zgraditi s ploskim dnom, da laže pristanejo na pesku.



Ob ribiških čolnih se zgrne po najmanj 20 ljudi. Dva ribiča sta najprej za približno 15 kilogramov rib zavrnila ponudbo 1100 rupij (kakih 14,50 evra) in nato v posel privolila, ko jima je kupec odštel znesek v vrednosti 16 evrov.
Na drevju, ob palmah in po hišah pogosto visijo rdeče zastave s prekrižanim kladivom in srpom. Kerala je bila menda leta 1957 prva država na svetu, v kateri so na svobodnih volitvah izvolili komunistično oblast. Znani niso le po nekoliko večjem deležu pripadnikov krščanske vere, ampak tudi po tem, da imajo še zmeraj močno komunistično stranko.


 

Indijska ekskluziva

Ajurveda je paradni konj indijske turistične težke industrije. V Kerali ima ta sofisticirana oblika zdraviliškega turizma poseben status. Verjetno se nikoli ne bi odpravil v takšno posebej zasnovano ajurvedsko zdravilišče, če nam avstrijski prijatelji ne bi v lepi luči predstavili Meivede, ob morju, približno 12 kilometrov od kraja Guruvajur in tri ure severno od Kochija.



V turistično naselje sva se pripeljala po skoraj petih urah adrenalinske vožnje s hribov in padla izpod prijaznega hribovskega podnebja v peklenski kotel s 35 stopinjami Celzija, 85-odstotno vlago in soncem navpično nad glavo. Gostitelji so se trudili s sveže odprtim kokosovim orehom s slamico, s cvetnim venčkom okoli vratu, ampak okolje je za pomehkužene Evropejce pretrdo.



Meiveda premore okoli 30 apartmajev v enonadstropnih bungalovih, v paradižu s kokosovimi palmami in bujnim botaničnim vrtom. Z živahnim ptičjim petjem. Tik ob parku je velika pokrita pagoda za meditacijo in jogo. Sledi nekaj deset metrov širok pas palmovega gozda, za palmami je pesek in slišati je neskončno butanje Indijskega oceana. Na obali je le peščica turistov, ki pridejo zjutraj ali pozno popoldne, ko sonce ne ubija več. Tam je ves čas čuvaj plaže, ki opozarja, kdaj so valovi in tokovi prenevarni. Lučaj stran so leseni drevaki, s katerimi se vsak dan podajo v morje domačini in nalovijo kaj za pod zob, čeprav nam rib niti enkrat ne pripravijo. Morje vsak dan na obalo kopiči plastiko; čuvaj jo kot mravlja marljivo pobira in zlaga na kup.
Po neskončni obali se mimo sprehajajo domačini in nas radovedno opazujejo. Prosijo, če lahko naredijo selfi z nami. Če so turisti pri volji, nastajajo mimobežna in drobna prijateljstva. Najhitreje in najlaže komunicirajo otroci. V glavnem muslimani, ki do tujcev sploh niso zadržani, ampak neskončno prijazni.


 

Za ženske duše

Ajurvedski center ima nekaj svojih pravil. Že eno uro po prihodu nas sprejmeta zdravnica Niša in njena asistentka; ta naju izpraša o zdravju, stehta, izmeri pritisk, pogleda oči pod veko, dolgo časa s prsti tipa naš pulz. In nama določi došo. Od njene diagnoze je odvisna terapija, kakšen čaj dobiva pri obrokih, kakšne masaže in kakšna ajurvedska zdravila nam doda.
Po zdravniškem pregledu se prvič podamo na mastno masažo, ki traja poldrugo uro. Moški masirajo moške, ženske ženske. Menda so tako dosegli red in preprečili morebitne težave. Olje, olje in spet olje. In neskončno gnetenje mišic, kosti, glave s čvrstimi prsti. Na trenutke človek odplava. Ventilator na stropu, vetrič, ki piha z obale skozi špranje med bambusovimi in palmovimi listi, izjemno pomirjujoč učinek gnetenja, vse to pripomore, da človeku med masažo niti ni vroče.



Terapevtom ne zmanjka domišljije. Enkrat zlivajo po temenu toplo olje, drugič toplo vodo. Enkrat ležiš na veliki, posebni mizi, drugič na tleh in terapevt hodi po tebi. Tretjič te sinhrono »žigosata« dva s toplimi blazinicami, prepojenimi z zelišči. Na koncu ti namili hrbet in te pošlje pod prho, da spereš večji del olja s sebe. V parku sledi prvi počitek ob ingverjevem čaju, zatem priporočajo še vsaj eno uro mirovanja na ležalniku pred bungalovom, v postelji ali v viseči mreži med palmami.

Gostje so pretežno Nemci in Švicarji ter nekaj Avstrijcev. Slovenci smo izjema. Od 28 gostov pri večerji sem naštel 25 žensk. Še en dokaz, da ta način odvajanja od nezdravega načina življenja najbolj godi ženskim dušam.
 

Hrana prvinskega okusa

Osem dni so nam vsak dan stregli zgolj vegetarijansko hrano, brez kruha, alkohola, sladic. Pekoča hrana je zanimiv delček Indije in okusov, ki se jih hitro navadiš. Vse smo pojedli. Niti enkrat nismo imeli težav zaradi hrane. Je pa res, da smo pazili na čistočo, na kakovost vode in na to, kje smo naročali hrano. Kdor malce bolje pozna indijsko hrano, lahko dodobra dopolni gastronomsko in kuharsko znanje.



Indijska hrana je dobra, raznovrstna in poceni. Seveda je veliko karija in kurkume, masale ter drugih pekočih začimb. Veliko imajo rib, dobrih piščancev in raznovrstnega mesa, omak, z dodatki kokosa, manga, ananasa, banan, na tisoč in en način. V enem od lokalov v Munarju si je lastnik omislil napise v več jezikih, ki so mu jih napisali zadovoljni gostje. Tudi v slovenščini. Slovencem so všeč kraji pri Munarju. Tudi zato, ker je v hribih zrak bolj podoben slovenskemu. Ko smo domačina pri Guruvajurju (ob morju) spraševali o nenavadnem velikem sadežu, ki je rasel na njegovem drevesu, nam ga je takoj ponudil in pojasnil, da je to jack fruit (po slovensko jakobovec). Zvečer med dolgimi sprehodi pot prečkajo hitronogi rakci, enkrat najdemo mrtvo želvo, ki se je očitno zapletla v ribiško past. Fant iz recepcije trdi, da kač ni. Pozneje prizna, da je zelo dobro, ker imajo munge (največje kačje sovražnike).



Ko premagaš vročino, vrvež in strah pred neznanim, se lahko veseliš sveta kakor iz drugega ozvezdja. Šele več dni po prihodu domov sem zaznal drugačne okuse, barve in ritem življenja. Indija je prišla za mano.