Kot pravljica iz 1001 noči

»Živijo, sta na poti v jamo?« naju vpraša fantič, star kakih 14 let, ki sloni na veliki skali v zgornjem delu lepe doline (oaze) Vadi Bani Kalid. Ob njegovih stopalih žubori Soči podobna voda, le da je bistveno toplejša. Vsaj 26 stopinj ima. Predstavil se je kot Hasan in takoj povedal, da pozna kar nekaj Slovencev. »Poznam Jana Oblaka, Samirja Handanovića pa Iličića iz Atalante ...« je našteval mladenič v angleščini.



To ni jama, ampak zelo nerodna luknja, prej razpoka v hribu, visoka kakih 90 centimetrov in široka dva metra. Sploh nismo primerno opremljeni, ne oblečeni ne obuti. Vstopimo čepe, sklonjeni in kolikor mogoče upognjenih hrbtov. Pot vodi navzdol. Že po šestih metrih je tema. Vsakih nekaj metrov je topleje in zadušljivo malo zraka. Fant nama sveti, jaz pa ne vem, v kakšno avanturo se »neumni turisti« podajamo. Ko se po kakih 40 metrih že hočem obrniti, pravi, da bomo zdaj tam.

Jama se ravno toliko zviša, da lahko stojimo v njej, in tik nad glavami s stropa visi netopir, batman, kot mu pravi Hasan. Potem je še deset metrov ozke poti do luknje, v kateri je mogoče videti majhen jamski vodnjak in žuborečo, vsaj 28 stopinj Celzija toplo vodo. Tudi takšna neumnost pride v Lonely Planet in nanjo opozarjajo označbe. O kraških jamah v Omanu nimajo pojma, sklenem.



Zato pa ni navadna neumnost preostali del Vadi Bani Kalida. Osem ali deset tolmunov, globokih bazenov bistre, čiste in tople vode, v katerih si je mogoče predstavljati raj. Vsaj v tistih trenutkih, ko ni turistov. Gori za skalami lahko plavamo v kopalkah, čeprav so v spodnjem delu velike table z opozorili in priporočili kopalcem, kako naj bomo oblečeni in kako naj spoštujemo pravila in okolje.
 

Brez navigacije opustite vse upe

Podobnih vadijev je kar nekaj sredi pretežno puščavske dežele, približno desetkrat večje od Slovenije s približno 4,5 milijona prebivalci. Od tega je približno tri milijone Omancev in poldrugi milijon priseljencev iz Indije, Pakistana, Bangladeša, Indonezije ...

Za vstop v državo je potreben vizum, ki ga je najbolje kupiti po spletu. Tam stane 12 evrov, Evropejci ga lahko kupimo tudi ob prihodu na letališče. Na začetku februarja smo za sto evrov dobili približno 41 omanskih rialov. Za tedenski najem honde city smo z vsemi mogočimi zavarovanji in dodatki plačali 235 evrov. Ceste so neprimerno boljše od slovenskih. Vse avtoceste so osvetljene tudi zunaj mest. Vsaka dva kilometra je radar za nadzor hitrosti. Vozni pasovi so bistveno širši od naših in asfalt popolnoma raven. Liter goriva stane manj kot pol evra.



Promet je v 1,5-milijonskem Muškatu tekoč. Posebnost prestolnice je, da je večina hiš visokih le pet do šest nadstropij. Zato pa se mesto vleče več kot 50 kilometrov v dolžino in se je treba po njem premikati po gostem omrežju avtocest s številnimi nadvozi, podvozi in priključki. Brez navigacije opustite vse upe.



Prvega dne si prislužim kazen zaradi neplačane parkirnine. V starem delu Muškata, ki se mu reče Muhrat, je pokrita tržnica s stotinami majhnih trgovinic. Imam drobiž, parkirišče je poceni in želim plačati pol evra, ampak prav vsi parkomati so pokvarjeni in drobiža ne sprejemajo. Ne plačam in odidem »samo za 20 minut« v izvidnico terena ... Ko se vrnem, je tam že listek. To je edina nevšečnost (če ji sploh lahko tako rečemo), ki smo jo doživeli v osmih dneh Omana.
 

Veliki sultan Kabus

O sultanu Kabusu mi je pred kakimi 20 leti pripovedoval profesor morske biologije in veliki poznavalec morja iz Portoroža Jože Štirn, ki ga je bil pred približno četrt stoletja na univerzo v Muškatu povabil prav sultan. Tam je sedem let predaval in raziskoval Arabsko morje in med drugim odkril nov rod rdečih alg, ki so jih kasneje poimenovali po njem. Imenujejo se Stirnia.



Leta 2011 so v Muškatu odprli (z opero Turandot, pel je Placido Domingo) eno najlepših (če ne najlepšo) opernih palač na Arabskem polotoku, na kateri je do lanskega leta kot programski direktor deloval slovenski glasbenik Aleš Drenik. Ves izjemni marmor, ki ga je za nekaj velikih tovornih ladij, so pripeljali iz Italije, lestence so izdelali v Avstriji, lesene stropne obloge pa po enem od starih omanskih gradov. V Kraljevi operi je 1100 sedežev in na vsakem je mogoče enakovredno slišati glasbo ali petje z odra. Velike orgle s 4560 piščalmi tehtajo pet ton, ampak jih je mogoče voziti po vgrajenih tračnicah po mogočnem odru.
Državljani nadvse cenijo svojega vladarja, absolutista, vendar tako prosvetljenega, da je v 50 letih poskrbel za velik razcvet države. S prestola je leta 1970 z vojaškim udarom odstavil svojega očeta, nič kaj priljubljenega med narodom, potem pa iz desetletja v desetletje krepil avtoriteto z argumenti.



Omanu ne pravijo zaman arabska Švica. Kabus je povsem zaostalo državo v nekaj desetletjih pripeljal do preudarno in strateško organizirane moderne države. Turisti spoštujejo ne samo prijaznost in toplino prebivalcev, ampak tudi čistočo, napredno arhitekturo in urejenost države.

 

V petih letih vodenja zaslužil za hišo

Najvišja omanska gora Džebel Šams je dve uri vožnje iz Muškata. Nekaj kilometrov pred najvišjo planoto, ki se razprostira na kakih 2000 metrih nadmorske višine, zavijemo na parkirišče, kjer se nemški pohodnik že dogovarja z Jusufom, da nas popelje proti najbolj znanemu omanskemu kanjonu Vadi Gul. Takoj se pogodimo za ceno. Do kanjona in nazaj in potem še en daljši ovinek okoli drugega, turistično še neodkritega kanjona naju zapelje za 35 rialov ali skupno za okoli 85 evrov za dva.

Po precej razsutih, dokaj strmih makadamskih poteh naju prevaža kake tri ure in ves čas kaže na turiste, ki hočejo privarčevati in se po teh poteh vozijo z najetimi avti. »Nič čudnega, če skoraj vsak dan kateri od njih obstane in jih moramo reševati iz zagat. Z navadnimi avti si sem upajo samo zato, ker niso njihovi,« se jezi Jusuf.



Mimogrede nam pokaže lepo novo hišo, ki si jo je ob eni od dostopnih poti zgradil 35-letni gorski vodnik. Pet let je z džipom vodil turiste skoraj vsak dan, da je lahko zgradil takšno hišo. Jusuf nas varno pripelje ob sam rob skoraj tisoč metrov globokega kanjona. Navzdol ni videti konca, 3009-metrski Džebel Šams pa se zdi s planote le tako visok kot naš Nanos. Nemškega popotnika zapeljemo nekoliko niže do zaselka, kjer se poda na pot v steno kanjona Vadi Gul.

Vodnik pove, da je to kar vrtoglava izkušnja. Pod njo je 500 metrov praznine, na nekaterih mestih je lahko vsak napačen korak usoden. Dveurna napeta hoja pripelje do nekaj hišic ob vodnem izviru. Pohodnik pa se mora po isti vklesani stezici vrniti na izhodiščno točko. V Vadi Gulu predvsem v tem kanjonu tudi januarja in februarja žge sonce, čeprav je temperatura prijetnih 12 stopinj.


 

Spoštujte domačine in njihove navade

Ustavimo se še v hribovski vasici Misfat, kjer stalno živi samo še nekaj družin. Turiste na vsakem koraku opozarjajo, naj se obnašajo spoštljivo, naj ne fotografirajo brez dovoljenj, naj spoštujejo domačine in njihove navade, naj parkirajo zunaj vasi ... Mlad fant, ki po študiju še ni dobil službe, naju skoraj dve uri vodi po vaškem muzejčku, naju obleče v njihove noše, nama postreže s kavico s kardamomom in seveda datlji. Teh v muzejih nikoli ne zmanjka. Ampak najboljši so tam nekje maja ali junija, ko dozorijo. Najzgodnejši dosežejo prvi teden izjemno visoke cene. Posamezniki so za kilogram pripravljeni plačati tudi 250 evrov. Kupijo jih le zato, da se pokažejo, kako bogati so. Že čez teden ali dva cene padejo.



Muzejski vodnik nam razkaže še vas z zapletenim namakalnim sistemom in vrtove v bregu, banane, osličke, ki domačim pomagajo prenašati težke stvari. Na koncu pa nikakor noče sprejeti napitnine.

Iz Nizve smo se naslednjega dne podali v puščavo Šarkija (oziroma Vahiba). Avto pustimo na parkirišču bencinske črpalke v Al Vasilu, kjer počakamo v precej povprečni krčmi. Čez deset minut nam postrežejo enega najboljših piščancev z žara, ki skupaj s prilogo stane morda tri ali štiri evre. Potem pride po nas Rašid iz puščavskega kampa z močno toyoto in že drvimo po pesku v kamp.


 

Buteljke po 60 evrov za grešnike

Če kaj, potem en dan in ena noč v puščavi človeka ne pustita hladnega. Rašid naju je odpeljal na divjo vožnjo po peščenih sipinah. Kakih 30 let star beduin nama je takoj vzbudil zaupanje. Obvlada vožnjo navzgor, navzdol dričanje kot po toboganu, počez, na polno, v oblaku peščenega prahu, kakor nam drago ... Rašid pa še bolj navije primerno arabsko ponarodelo glasbo in uživa. Pred večerom se iz lično urejenih, šotorom podobnih apartmajev peš odpravimo na bližnje peščenjake in čakamo na čarovnije, ki jih v pesku pričara zahajajoče sonce. Puščavo razsvetli milijarda zvezd, Orion je drugače zasukan, Betelgeza tudi tukaj bledi ...



Kasneje nam ponudijo najboljšo večerjo na poti. Za grešnike imajo tudi buteljke vina in pivo. Malo pivo po sedem, najcenejša buteljka vina je 60 evrov. Si je ne privoščiva. Občudujeva Omance, ki jih nisva niti enkrat videla kaditi. Nikjer. Ne na cesti ne v lokalih, nimajo kadilnic.

Noč ima svojo moč tudi v prijaznem ribiškem Suru. Ko se zmrači, oživi glavni mestni trg. Ribiči ponujajo svoj dnevni ulov v zabojčkih po tleh. Boljši polovici kmalu postane nelagodno. Na trgu je vsaj tisoč glasnih moških. In samo ena ženska – moja žena. Res ne vem, kako to dosežejo. Ampak priznam, da je v enospolni družbi malce nenavaden občutek. Čeprav so ženske tudi emancipirane in jih je na delovnih mestih (resda predvsem v recepcijah ali trgovinah) videti celo brez pokrival, pa jih na cesti skorajda ni. Vse so v črnih čadorjih ali nikabih. Ženske so na ulici nekaj nevidnega. Omanske sence.


 

Pozor, v morju so portugalske ladjice

Čeprav veva, da na skrajnem vzhodnem rtu Arabskega polotoka Ras Al Džinzu v zimskem času ni želv, se iz Sura kljub temu podava tja. Morda bova vseeno kaj videla. Muzej o želvah naju razočara.



Nekaj kilometrov stran zavijeva na divjo plažo, da zabredeva v razmeroma (kakih 20 stopinj Celzija) hladno Arabsko morje. Vidiva tri kopalce, ena med njimi je v neoprenski obleki. Potem pa šok. Valovi z morja nosijo na kopno in v plitvino zelo nevarne pekoče meduze: štiri portugalske ladjice opazim med morjem in kopnim. »Se ne bojite meduz?« vprašam enega od kopalcev. Malce začudeno pogleda in reče, da ni vedel zanje. Nihče sicer ni pobegnil z opeklinami iz morja, ampak midva sva se raje vrnila v Muškat. V marini pri letališču sva za dve res dobri kavici po najinem okusu plačala 10 evrov. Kot v Benetkah. Ampak nihče naju ni silil, da sva morala na kavo ravno tja.