Silvestrovanje pod tremi palmami

Na peščeni plaži v tropskem Salalahu na jugu sicer puščavskega Omana novemu letu nazdraviš s kokosovim mlekom, prvega januarja zaplavaš v Arabskem morju ter se na tržnici potopiš v vonjave parfumov in kadila. Za domačine, ki praznujejo islamsko novo leto, pa je to zgolj še ena noč na poti okrog sonca.

Za vstop v zadnji dan koledarskega leta naju je čakalo devetdeset spektakularnih kilometrov od Aš Šuvajmijaha do Hasika. Z obale cesta zagrize v klife in hribovito notran­jost, kjer se odprtih ust čudiš, kako jim je uspelo narediti takšno asfaltno kačo, pred katero se lahko Vršič kar skrije. S planotaste uravnave se na nekaj razglednih točkah zazreš globoko v nedrje kanjona in na morsko vznožje klifov, ki se srebrno svetlika v daljavi.

Dva dni star kamelji mladiček

Prehitela sva karavano kamel z vodnikom, ob kateri se je po polžje premikalo terensko vozilo, v njegovem odprtem prtljažniku pa dva dni star mladiček, še premalo stabilen za hojo, sicer pa tako prikupen, kot bi ga kakšna babica ravnokar spletla iz goste volne. Zaradi bližine meje z Jemnom te ne smejo presenetiti vojaške nadzorne točke, drugače pa je obala ena sama naravna čarovnija, kamnito razbrazdana in osupljivo razgibana, tako da zahteva vožnja obilo koncentracije. Navigacija naju je peljala skozi Mirbat z veličastno trdnjavo, nekdaj središče ladjedelništva, v katerem so za šivanje lesenih desk uporabljali kokosova vlakna, in pomembno pristanišče za izvoz kadila in uvoz datljev.

Iz puščavskega v tropski svet

Še ura vožnje do Salalaha, drugega največjega mesta v Omanu, ki se po številu prebivalcev lahko primerja z Ljubljano. Tam zares vstopiš v drug, tropski svet. Kar za sever države pomenijo datlji, za jug kokosovi orehi. V mesto, kjer stoji poletna rezidenca sultana Kabusa in je priljubljena točka Omancev v boju s poletno vročino, se pripelješ skozi palmov drevored. Ob cesti se bohotijo nasadi kokosovih palm, bananovcev, papaj in granatnih jabolk – vmes pa sokolje oko na parkiranem tovornjaku ujame slovenski napis, Savine gume orjak. Pred vhodom v mesto se raztegne petkilometrski pas peščene plaže in ob robu sultanove palače je najlepša krpa snež­no belega peska, ki jo oblizujejo valovi Arabskega morja, nad njo pa se v šopkih dvigujejo palme.

Oman in Zanzibar nekdaj skupaj

Ko sva nogam privoščila slano kopel, se je na obali zbiralo vse več ljudi v pričakovanju poznopopoldanskega športnega turnirja, na katerem so se temnopolti domačini v štirih ekipah pomerili v igrah, s katerimi so si čas krajšali že njihovi predniki. Naju so spominjale na med dvema ognjema, kriket …, vse po vrsti pa so prebudile tekmovalno strast, prepleteno s tovarištvom in tradicijo. Do sredine devetnajstega stoletja sta bila namreč Oman in danes tanzanijski Zanzibar pod istim sultanatom, zato je cvetela trgovina z vzhodno obalo Afrike – tudi trgovina s sužnji. Tako je še danes omansko prebivalstvo prava narodnostna mineštra avtohtonih Arabcev, potomcev Afričanov in Azijcev iz jugovzhodnih držav te celine, ki predstav­ljajo glavnino delovne sile.

Novoletni skok v Arabsko morje

Prijazni fotograf, ki nama je orisal dogajanje, nama je tudi zapisal srečno v arabščini, kar sva sila poznavalsko – kdo bi vedel, ali tudi čisto pravilno – prerisala v pesek in tako ustvarila novoletno voščilnico za domače. Na plaži, kjer je bilo živahno kot v mravljišču, sva si postavila šotor in zavita v spalno vrečo pod zvezdnatim nebesnim obokom tri ure pred Slovenijo vstopila v novo leto. Brez ognjemeta, brez pompa, verjetno edina, ki sva tisto noč silvestrovala; za domačine, ki praznujejo islamsko novo leto, je bilo to zgolj še eno večerno druženje na poti okrog sonca.

V državi s strogimi pravili ob »silvestrski« večerji v ulični restavraciji ne teče šampanjec, ampak brezalkoholna osvežitev z okusom granatnega jabolka, na sončnega novega leta dan pa sva nazdravila s kokosovim mlekom na stojnici pri starejšem možaku, ki tako spretno odseka zgornji del oreha, kot da bi se rodil z mačeto v rokah. Prvi dan v januarju je bilo pravi privilegij za dobro jutro skočiti v morje, na plaži, posejani s palmami, ki je bila tako zgodaj samo najina.

Dragoceno kadilo

V Salalahu se po sultanu imenujeta osrednja mošeja in glavna prometnica, njegova poletna rezidenca pa je pravi mali tropski raj, kjer vse cveti in diši. Pod sultanovo vladavino je tudi južna prestolnica države razvojno eksplodirala, v pol stoletja so iz kamene dobe stopili v sodobni tukaj in zdaj, saj je Oman med najhitreje razvijajočimi se državami. To ozemlje je bilo poseljeno od železne dobe, razcvet pa je doživelo v drugem stoletju kot pomembno trgovsko središče med Rdečim morjem in Kitajsko.

Najdonosnejše blago je bilo kadilo, ki so ga v tisočih kilogramih na leto prodajali v antično Grčijo, Rimsko cesarstvo, Egipt in druge sredozemske države, saj je nepogrešljivo pri krščanskih verskih obredih, dišečo smolo in eterična olja iz drevesa bos­velije so stoletja uporabljali v zdravilstvu, kislina iz nje pa v ajurvedski medicini slovi kot učinkovito proti­vnetno sredstvo.

Parfumi za ženske, »globinsko čiščenje« za moške

Močan vonj kadila preplavlja tudi suk, kakor Omanci imenujejo tržnico. Dišečo smolo, najdragocenejšo v beli in najmanj kakovostno v temni različici, zažigajo na skoraj vsaki stojnici. Iz eteričnega olja bosvelije izdelujejo parfume, ki so – oplemeniteni z vonjem vrtnice, manga, vanilje, citrusov, sandalovine … – omamna preizkušnja za ženske vohalne čutnice in denarnico, težko pa se je upreti tudi majhni steklenički najbolj cenjenega, unikatnega omanskega parfuma amouage.

Moški pridejo na svoj račun pri frizerjih in brivcih, neuradnih vladarjih tržnice, kjer se možati in kosmati nehote znajdejo v avtopralnici pričeske in na globinskem čiščenju kože, čeprav so si skromno zaželeli le britje – tako da nikoli ne veš, s čim te preseneti novo leto!