»Ni turistični vodnik, je oda vodi«, je eden od poudarkov Mance Korelc, ki je pred dnevi iz svojega večletnega raziskovanja stoječih voda v Sloveniji iztrgala drobec in jih z založbo The Slovenia izdala v knjigi The Slovenia Lakes. Knjiga v slovenskem in angleškem jeziku je nadgradnja projekta Moja jezera, med katerim si je ljubiteljica športa in digitalka, kot si pravi, zadala, da bo obiskala čim več omembe vrednih stoječih voda v Sloveniji. Zdaj je pri številki 1112 in se nikakor ni ustavila. Za soboto že načrtuje obisk Krvave Lokve.



Opis, da knjiga, ki še diši po tiskarni, ni turistični vodnik, temveč »najlepša in najizvirnejša oda jezerom Slovenije«, je nekoliko poetičen, med smehom pritrdi Manca Korelc, kajti bere se lahko tudi kot vodnik. Ali kakor pojasni: ne pove vsega o vsakem jezeru, ampak ravno dovolj, da ljudi spodbudi k temu, da gredo tudi sami raziskovat.
 

Njena jezera

Tako kot jih avtorica odkriva in raziskuje že od leta 2016. Začelo se je, ko si je ljubiteljica rekreacije, dotlej predvsem teka, kupila treking kolo in začela nabirati kilometre. »Takrat je bila moja motivacija narediti čim več kilometrov v enem dnevu. Največ jih je bilo 368, ko sem prevozila diagonalo Slovenije od Hodoša do Pirana. Konec leta 2016 sem že razmišljala o tem, kako bi tem kilometrom dala smisel,« je lani, ko je bila knjiga še v povojih, povedala v pogovoru za Delo.



Smisel je našla v spletni strani Moja jezera, na kateri je prepletla znanje iz digitalnega marketinga in ljubezen do vode v najrazličnejših pojavnih oblikah. Na tej manciklopediji, kakor ji pravi, saj vsebuje že več kot 1000 opisov, je najprej nanizala jezera, ki jih je obiskala v bližini doma, torej v okolici Ljubljane in na rodnem Kočevskem, nato je vse bolj sistematično odkrivala tudi druga bolj ali manj odročna območja.

Prva ciljna številka je bila 1300 jezer, ribnikov, bajerjev, mlak in kali, dokler ni dobila uradne informacije inštituta za vode, da je na Slovenskem 10.000 stoječih voda. Zaveda se, da prav vsakega ne bo obiskala, ne glede na to, da je sposobna s kirurško natančnostjo razčleniti zemljevid in se tudi čez neprehodno grmovje prebijati do kakšne kali. Predvsem pa se je morala sprijazniti z dejstvom, da vseh osvojenih voda ne bo mogla stlačiti v eno samo knjigo.


 

Težek izbor

Vsako jezero, ki ga obišče, fotografira, včasih tudi posname video, kako priti do njega, kolikšen je vodostaj, kako je opremljeno (če je morda tam urejeno kakšno divje kopališče), kaj je mogoče početi v okolici … Informacij je veliko, voda še več. Prizna, da se je z izborom mučila kar nekaj mesecev, se vmes tudi zataknila v spiralo, iz katere ni videla izhoda, a na koncu ji je le uspelo izbrati 101, pri čemer je bila pozorna na to, da je vključila vse tipe stoječih voda, tudi manj znane, kakršna je denimo Petkova mlaka. »To je mlaka v Logarski dolini, ki je zelo opevana, vendar ljudje prav zato v njej velikokrat spregledajo takšne male zaklade.«



Takšen kot je njen način raziskovanja sveta, torej iskanje manj znanih, po možnosti osamljenih kotičkov, je tudi sporočilo knjige. »Želim si, da bi s pomočjo knjige spoznali Slovenijo kot deželo jezer in da se ji boste dovolili povabiti k najmanjšemu kalu na Krasu, neznanemu ribniku nedaleč od vašega doma ali pozabljenim mrtvicam reke Mure,« je nagovorila bralke in bralce.

Seveda je vključila tudi najbolj prepoznavna jezera, kot je Blejsko, ki je tudi na naslovnici, a nikakor se ni odpovedala tistim, ki ji pomenijo največ in so ji prinesla najbolj nepozabna doživetja. Knjiga tako, denimo, predstavlja jezera v obliki srca, presihajoča, podzemna in najbolj zanimive zgodbe o njih, izpostavlja največje, najgloblje, najvišje in najnižje ležeče jezero v Sloveniji … Opremljena so z nekaj več kot 500 fotografijami, mnoge je posnela avtorica sama, večkrat jo je spremljal prijatelj Jurij Pelc in nekatere posnel tudi z dronom, velikokrat sta se na kraj dogodka vračala, da bi še izpopolnila gradivo; samo zaradi fotografije na naslovnici sta se menda petkrat vrnila na Bled.


 

Povabilo na izlet

Knjiga je bila sicer že pripravljena za izdajo pred epidemijo, tudi datum izdaje je bil začrtan za 27. marec, dva tedna pred tem pa se je vse ustavilo in Manci Korelc se je takrat zdelo, da se ji je podrl svet. Potem je projekt pustila za nekaj časa ob strani, se vrnila k svoji primarni dejavnosti, predavanjem o družbenem omrežju LinkedIn, ter še naprej iskala vse mogoče »lužice« v Ljubljani in njeni okolici. Potem je knjigo še enkrat pregledala in se lotila novih korekcij; zdaj neprimerno boljša, kakor ugotavlja, tudi zavoljo potrpežljivosti in vztrajnosti oblikovalke Veronike Saje.

Knjiga morda res ni turistični vodnik, a na koncu bralke in bralce kljub temu povabi na tri kolesarske ture in devet izletov. Manca Korelc, ki nikoli zares ni delala v turizmu, čeprav ga je študirala, pa vsekakor ostaja v panogi – kot raziskovalka in iskalka doživetij.