Od prleških Don Kihotov do Jakca, ki hoče zrasti

Kako drugače kot prleški smučarski Don Kihot bi lahko poimenovali 67-letnega predsednika smučarskega kluba Sveti Tomaž pri Ormožu Ivana Grašiča, ko pa že kakšnega četrt stoletja vodi klub, ki je postavil in kljub podnebnim spremembam s skrajnimi napori vzdržuje najniže ležeče malo smučišče v Sloveniji? Trditev upravljavcev malega smučišča Janina v Rogaški Slatini, da je njihovo smučišče najniže ležeče, namreč ne drži: prleški Globoki klanec ima spodnjo postajo vlečnice na približno dvesto, zgornjo pa na tristo metrih nadmorske višine in je tako več kot šestdeset metrov niže od Janine.

Predsednik SK Sveti Tomaž pri Ormožu Ivan Grašič je pravi smučarski Don Kihot. FOTO: Jože Pojbič/Delo

S tem je v teh časih podnebnih sprememb seveda povezanih kup nevšečnosti, a prleški zagnanci vztrajajo. Takoj ko so prejšnji teden nočne temperature padle dovolj pod ničlo, so se spremenili v ponočnjake in s petimi snežnimi topovi delali sneg, saj je naravnega v Prlekiji po skromnem decembrskem sneženju hitro pobralo. Tako jim je uspelo narediti dovolj umetnega snega, da so v soboto zjutraj prvič v tej zimi pognali svojo 520 metrov dolgo vlečnico. In smučarji, povečini otroci in nezahtevni odrasli iz Pomurja in vzhodne Štajerske, so prišli kljub letošnji drastični podražitvi vozovnic – z lanskih deset se je dnevna vozovnica za odrasle podražila na petnajst evrov, otroška pa z osem na deset.

»Tudi s takšnimi cenami ne bomo mogli pokriti niti stroškov, dela pa si vsa ta leta tako ali tako ne plačujemo. Člani kluba ves ta čas delamo brezplačno in vztrajamo zato, ker smo edino smučišče v regiji, zanimanje med ljudmi pa je veliko. Marsikdo si sicer smučanja ne bi mogel privoščiti zaradi oddaljenosti večjih smučišč in precej dragih smučarskih vozovnic,« pravi Grašič, ki bi sicer že rad izpregel, a ni mladih, ki bi nadaljevali delo.

Po sledeh prvih zavojev Tine Maze skoraj vsi črnjanski otroci

Smučišče Globoki klanec so postavili leta 1997. V Avstriji so kupili rabljeno vlečnico; ker je Ivan Grašič sicer gradbinec, so jo postavili kar sami, s prostovoljnim delom. Za tri hektare zemljišča lastniki nikoli niso zahtevali najemnine, še pomagali so pri gradnji in zdaj pri urejanju smučišča. Smučišče ima vse, kar imajo (in morajo imeti) veliki: vlečnico, zasneževalni sistem, katerega gradnjo je financirala občina Sveti Tomaž, teptalec snega, reflektorje za nočno smuko, urejeno imajo vso potrebno dokumentacijo in opravljene preglede naprav, policijska postaja Ormož pa ima tudi policiste – smučarje, ki skrbijo za red v dnevih obratovanja. Toda teh je bolj malo, kakšno leto niso obratovali niti en dan, kakšno leto pa deset dni ali več. Zdaj kaže dobro, saj bodo noči hladne vsaj še kakšnih deset dni.

Člani SK Sveti Tomaž so vse noči zasneževali smučišče v Hranjigovcih, da so minulo soboto lahko začeli sezono. FOTO: Jože Pojbič/Delo

Tudi v Ribnici na Pohorju brez zasneževanja ne bi šlo

Čeprav je malo smučišče Ribniško Pohorje v Ribnici na Pohorju više od prleškega Globokega klanca – spodnji postaji dveh tamkajšnjih vlečnic sta na 721 metrih, zgornja postaja daljše vlečnice pa na 921 metrih nad morjem –, tudi tu ne bi mogli obratovati brez umetnega zasneževanja, pravi Tilen Svenšek, direktor družbe Turi, ki koncesijsko upravlja vlečnici v tej vasi in je lastnica drugih naprav na smučišču ter ene apartmajske hiše.

To smučišče ima 2,2 kilometra prog, omenjeni dve vlečnici, dva trakova za otroke, sistem zasneževanja, možnost nočne smuke, to zimo pa je začelo obratovati 20. decembra. Dnevne smučarske vozovnice za odrasle stanejo 23 evrov, za mladino in seniorje 20 in za otroke 17 evrov.

Smučišče Ribniško Pohorje v Ribnici na Pohorju je primerno predvsem za otroke in začetnike. FOTO: arhiv Turi

»Brez umetnega zasneževanja tudi na tej nadmorski višini ne bi šlo, smučarski del dejavnosti bi lahko kar opustili. Naravnega snega zadnja leta zapade zelo malo, in tudi če zapade, ne ostane dolgo. Z umetnim pa povprečno na zimo lahko obratujemo kakšnih 85 dni, čeprav ves ta čas morda nimamo zasneženih in v obratovanju vseh prog. Minule sezone seveda ne moremo šteti med povprečne, saj smo bili zaradi covida-19 večinoma zaprti. Smo predvsem družinsko smučišče in smučišče, primerno za otroke in začetnike. Med tednom smo pogosto zasedeni s šolami v naravi, ob koncu tedna z vikend smučarji in družinami, ob koncu sezone se vedno posvetimo odraslim s posebnimi potrebami in pripravimo smučanje zanje,« pravi Svenšek. Trenutno imajo zasnežene vse proge in vsak dan delujejo vse naprave.

Malo smučišče, veliki cilji

Na še primernejši nadmorski višini je (še vedno) malo smučišče Jakec pri Svetih treh kraljih na Pohorju. Smučišče nedaleč od Slovenske Bistrice, ki se je razvijalo v senci Mariborskega Pohorja in Rogle, je že več kot dvajset let v lasti družine Juhart in je na dobri poti, da postane vsaj srednje veliko, če ne veliko. Za zdaj imajo na nadmorski višini med 1140 in 1344 metri dve vlečnici s štirimi progami od položne otroške in začetniške do strme, na katerih pogosto trenirajo slovenski alpski smučarji in kjer prirejajo tudi tekmovanja, v njihovi lasti pa je tudi hotel Jakec ob vznožju smučišča.

Toda tudi takšna nadmorska višina ni več zagotovilo za dovolj naravnega snega, zlasti ker je smučišče na južni strani Pohorja in ga proti koncu sezone sonce hitro začne taliti. »Zato smo že v letih 2006 in 2007 zgradili sistem za umetno zasneževanje z lastnim črpališčem in zdaj imamo petnajst snežnih topov in tri žirafe, s katerimi v sezoni vedno zadovoljivo zasnežimo vse proge,« pravi direktor Aleš Juhart.

Aleš Juhart je že druga generacija, ki vodi smučišče pri Treh kraljih na Pohorju. FOTO: JOže Pojbič/Delo

Sezono 2021/22 so začeli že 6. decembra lani, običajno imajo okrog devetdeset obratovalnih dni, po besedah direktorja pa so z obiskom kar zadovoljni, čeprav je slabši kot v letih pred izbruhom covida-19. »Sicer pa smo januarja lani, v času zaprtja smučišč, mi vendarle obratovali za smučarske šole in tekmovalce v alpskih disciplinah. Ker so bila vsa smučarska središča zaprta, so k nam prihajali trenirat klubi in tekmovalci iz vse Slovenije pa tudi Nataša Bokal je pripeljala svoje varovance iz Hrvaške. Zaračunali smo jim samo obratovalne stroške, a je bila to dobra naložba, saj se zdaj vsi ti vračajo na treninge k nam.«

Njihovi vlečnici imata skupaj zmogljivost 1800 smučarjev na uro, vozovnice za vlečnico stanejo za odrasle 27,50 evra, za mlade in upokojence 21,50 evra in za otroke 15,50 evra, na progah pa je ob koncih tedna tudi do petsto smučarjev, kar pomeni daljše čakalne vrste. Zato imajo Juhartovi že pripravljene načrte za širitev in povečanje zmogljivosti, ki pa jih brez državnih ali evropskih sredstev ne bodo mogli uresničiti. Kot prva bi bila na vrsti predelava vlečnice Veliki vrh v sedežnico, kar bi v cenejši različici pomenilo dva, v dražji pa celo štiri milijone evrov naložbe.

»Z letnim obiskom med 15.000 in 20.000 smučarji samo iz poslovanja takšne naložbe ne moremo pokriti sami. Zelo prav bi nam prišla kakšna subvencija, a ker spadamo med mala smučišča, smo za zdaj izpadli iz razpisa za evropska sredstva, ki ga pripravlja vlada. To je krivično do malih smučišč, kjer začenja svojo pot marsikateri obetaven tekmovalec in kjer se nauči smučati veliko rekreativcev, ki pozneje polnijo velika smučarska središča. Če bomo zanemarili mala smučišča, bodo čez leta tudi velika središča ostala prazna.«

S predelavo vlečnice v sedežnico bi obogatili tudi poletno sezono, ki jim že zdaj prinaša več kot 60 odstotkov prihodkov, pravi Juhart, v prihodnjih letih pa bi radi zgradili še eno sedežnico in eno vlečnico s pripadajočimi progami ter tako več kot podvojili zmogljivosti smučarskih naprav. Ob hotelu Jakec načrtujejo še tri športna igrišča, štiriinšestdeset apartmajskih dvojčkov in večnamenski objekt. »Naš cilj je, da postanemo srednje veliko smučišče in rekreacijsko-turistično središče, namenjeno tudi športnikom.«