Od Kopra do Dubrovnika – s supom

Najbrž bi težko našli turista, ki se je tako razveselil dubrovniškega obzidja, kot se ga je to poletje Miloš Banić. Za njim je bilo sedemnajstdnevno popotovanje ob hrvaški obali, med katerim je premagal 640 kilometrov – na supu. Sam, brez kakršnekoli pomoči in dotlej tudi brez navtičnih izkušenj.

Tistega dne, 2. julija, je bilo morje mirno, kakor olje, bi rekli tisti, ki jim je bliže pomorska metaforika. Miloš Banić je s supom premagal zadnjih 48 kilometrov, in ko ga je okoli tretje ure popoldne povlekel na obalo, je bil nekoliko izgubljen. Uspelo mu je, on pa v tistem trenutku ni imel s kom deliti svojega veselja.

»Nič ni bilo od mene, samo gledal sem, požiral vsak košček slike, zvoka, občutkov, hrepenenja, veselja …« je opisal v svojem blogu 300 milj Adriatika. K sreči obstajata svetovni splet, prek katerega so ga spremljali prijatelji, in kajpada telefon, s katerim je družini sporočil, da je njegovo potovanje sklenjeno in da lahko gredo končno vsi skupaj na počitnice.
 

Ideja je počasi dozorevala

Srečali smo se takoj po teh počitnicah, le nekaj dni po tistem, ko je praznoval 33 let. Do takrat so ostanki žuljev na njegovih dlaneh že skoraj izginili in vse bolj je dojemal, kakšen podvig je za njim. Ideja, da bi s supom obplul hrvaško obalo, se mu je utrnila pred približno petimi leti. Ali kakor natančneje določi prelomni trenutek: »Prvič, ko sem sup položil v Jadransko morje.« Sposodil si ga je, zjutraj šel na morje, in ko se je vrnil, je družici navdušeno sporočil: »Odločil sem se, da grem s supom od Kopra do Dubrovnika.« Sledil je le odziv v smislu: »Ja, ja, seveda!«

Mladi par je medtem dobil dva otroka, Miloš je zamenjal službo in naposled moral še skozi zahtevno rehabilitacijo. Dolgoletni košarkar Slovana (še prej je bil kot Ribničan zapisan rokometu) si je namreč na povsem nedolžnem turnirju že tako obremenjeno koleno hudo poškodoval, tako da je moral na operacijo. Pri rehabilitaciji v Strunjanu si je pomagal z ravnotežnostnimi deskami, od tod pa je bil le še korak do supa in uresničitve večletne želje.


 

Migarije s supom

Dolgo mu je bila bistveno bliže kot sup jadralna deska, a ko nekoč ni bilo vetra, je pač preizkusil možnost, ki se mu je ponujala. S supom se prvič, kakor priznava, nista prav dobro ujela; tisti, ki ga je imel na voljo, mu je bil premajhen (Miloš pač ni majhen človek), zato se ni znal niti pravilno postaviti nanj. Vendar mu je očitno pustil še kakšno priložnost in postal mu je tako všeč, da si je kupil svojega. Zdaj supa poleti in pozimi, kadar le more, največkrat na bližnjih vodah. Ker živi v Borovnici, je to pogosto Ljubljanica, če se nameni na obisk k staršem, sta to reka Ribnica ali Kočevsko jezero. »Pa seveda morje – kjerkoli in kadarkoli,« sklene naštevanje.

Simpatija je dobivala vse več razsežnosti. Ena je ta, da je v supu prepoznal način, kako spodbuditi gibanje med otroki in mladino, in ustvaril spletno stran Supermigarije.si. K skrbi za dobro otrok ga ni pritegnil le njegov naraščaj (ima štiriletno hčerko in dveletnega sina), ampak tudi delo v vrtcu. Po izobrazbi je sicer elektrotehnik, pozneje pa je naredil prekvalifikacijo v vzgojitelja in tako pristal v vrtcu. Tam je delal štiri leta, potem se mu je ponudila možnost, da je spremljevalec invalidne deklice. Dekletce je iz vrtca v zadnjih treh letih pospremil v osnovno šolo, kjer je zdaj zaposlen (a opravlja še mnoga druga priložnostna dela, kakor dobrovoljno pove), in tudi na sup, kajpada.
 

Po petih letih je napočil čas

Po vsem tem je letos vendarle našel čas za svoje sanje. Ko je 15. junija v Kopru stopil na lepo otovorjen sup, ni vedel, kaj si je brat, ki ga je pospremil do izhodišča, mislil. To mu je priznal šele kasneje: »Če boš ti prišel do Pirana ...« se mu je podilo po glavi.

A vse je šlo lepo, prevozil je po 40 do 50 kilometrov na dan (največ 62), vreme je bilo krasno, morje le kdaj pa kdaj valovito. Tako je šele v Kvarnerju, ki ga je tudi pričakoval z največjo negotovostjo, spoznal njegovo moč. Ko se je odpravil iz Pulja proti Premanturi, je pihala burja in prvič je doživel, da se mu je sup prevrnil, morje pa je z vso silovitostjo posrkalo njegove zemljevide in najpomembnejši navigacijski pripomoček – pametni telefon.



Postanek pri Pulju je bil zato daljši, saj si je moral priskrbeti predvsem nov telefon. Drugi pripomočki so bili k sreči dobro pritrjeni; s sabo je prevažal šotor, čeprav ga je uporabil le dvakrat, spalno vrečo, visečo mrežo in nekaj obleke. Hitro je ostal tudi brez zaščitnega pokrivala, a zaradi lastne dobre volje. Ko se je ustavil na otoku Ilovik, je tam spoznal zelo prijaznega in gostoljubnega lastnika lokala, ki je zbiral čepice gostov. Tako je tudi njegova ostala tam.

Tako rekoč na vsej obali – razen istrski, ki se po njegovih opažanjih vse bolj spreminja v zaprte resorte – je naletel na neverjetno prijazne ljudi, ki so mu ponudili prenočišče, hrano, pijačo, klepetali z njim in se čudili njegovi vztrajnosti. Le temu, se zdi, se niso čudili, da je – Slovenec. Kar je potrdila tudi opazka mornarja, ki ga je srečal ob otočju pri Šolti. »Ali si ti Slovenec?« Da, je odgovoril Miloš. »Vedel sem, samo vi ste tako nori, da se vozite s temi deskami!«

 

Kritični trenutki

Na poti proti Hvaru je preživel nekaj najbolj kritičnih trenutkov. Takrat je bil na morju dvanajst ur, saj ga je zajel maestral. Kakor doda, deloma tudi zaradi lastne nepremišljenosti. Omenjenega mornarja je namreč vprašal za nasvet, kje naj pluje, in ta ga je opozoril, naj za tisti dan konča in se na pot poda naslednji dan, ker bo imel sicer težave zaradi maestrala. Obala Šolte je bila od tam videti precej visoka in težko dostopna, zato se je odločil, da kljub vsemu nadaljuje.

Že po pol ure se je znašel sredi visokih valov. A bistveno bolj kot ti so ga spravljali v strah hitri čolni, ki so švigali po morju. »Ko sem prišel na obalo, sem poklical domov in napovedal, da pridem takoj nazaj, če mi le kdo ponudi prevoz. Dovolj sem imel.«

Nazadnje si je vendarle oddahnil od stresa, se odpočil in se odpravil naprej. V Zavali na Hvaru je na kajaku celo srečal hrvaško legendo v vaterpolu Dubravka Šimenca. Najprej sta izmenjala nekaj besed, na koncu je lep del dneva preživel z njim, njegovo družino in prijatelji. Zavalo si je zapomnil tudi po tem, da je tam prvič po 14 dneh spal v postelji. Ker je moral zaradi burje dva dni počakati, si je najel apartma.

 

Brez spremstva

Od tam so ga do cilja ločili še trije dnevi veslanja. V Dubrovniku, ki ga je tako težko pričakoval, se je ustavil na kratko, s krepko ožuljenim rokami počasi znosil prtljago na postajališče in se z avtobusom odpeljal domov.

Njegova misija ni imela kakšnega posebnega predznaka dobrodelnosti. To je bil predvsem izziv zanj. Kljub temu ni mogel zapeljati mimo odpadkov, ki plavajo po morju, in tako je vsak dan na obalo priplul z desko, polno smeti. Ve, da ni bil prvi, ki se je s supom odpravil na potovanje ob jadranski obali, je pa najbrž prvi, ki je to naredil brez spremstva in z vso opremo na plovilu.