Neodkriti čudež gorenjske narave

Čeprav je soteska Zarica le streljaj od Kranja, nekaj kilometrov proti Medvodam, najdemo v njej živali in rastline, ki so bolj kot za nižinske predele značilne za visokogorje. Najbolj nenavadno je, piše slovenski zdravnik in naravoslovec dr. Jurij Kurillo, da lahko v stenah opazimo alpskega milja in marjetičaste nebine ter celo – čeravno redko – znamenito planiko, eno najbolj zgodaj zaščitenih gorskih rastlin pri nas, med živalmi pa poleg ene najlepših vrst metuljev, rumenih citrončkov, tudi velike žagarje, skalne plezalčke in postovke.

V soteski Zarica je mogoče najti tudi planiko, ki je sicer značilna za gorski svet. FOTO: Zavod za turizem Kranj

Sotesko, ponekod globoko do štirideset metrov, je ob tektonskih premikih pred več sto tisoč leti izdolbla reka Sava. Danes je delno potopljena zaradi dveh hidroelektrarn; prvo so zgradili leta 1953 v Medvodah, drugo leta 1986 v Mavčičah. Tam, kjer se soteska Zarica konča, je zaradi tega nastalo bolj znano Trbojsko jezero. Živali in rastlinje Zarice so se zaradi zajezitve močno spremenili. Med krilatimi prebivalci so se pojavile za ta kraj prej neznane vrste, predvsem razni vodni ptiči, med njimi različne vrste galebov in labodov. Tudi ribiči opozarjajo, da se je Sava iz pretočne reke spremenila domala v jezero, kar je dodobra vplivalo tudi na podvodne prebivalce.

Manj sulca, več krapa

Nekdanji profesor geografije in zgodovine ter tudi nekdanji predsednik Ribiške družine Kranj Bojan Ančik pojasnjuje, da se rečna struga, ki ji pravi kar jezero, zaradi nanosa proda ob vsaki poplavi zmanjša, zaradi česar bi jo morali tako kot Zbiljsko jezero poglabljati. »To je bila nekoč tipična salmonidna voda, dom sulca, postrvi in lipana. Zdaj je stoječa, posledično tudi toplejša. V njej danes prevladujejo krap, klen, podust, som, drobiž, rdečeperkar, ribji drobiž …«

To območje je priljubljeno tudi med ribiči. FOTO: Črt Piksi

Problem je tudi mulj, ki se ga mestni občini Kranj s Savskimi elektrarnami ne uspe znebiti, pri čemer odgovornost prelagajo eni na druge. »Mulj, ki v sebi zadržuje strupene kovine, ki se v njem nalagajo vse od Jesenic do Kranja, tudi onemogoča, da bi se iz iker razvilo življenje. Drstenje rib zavira tudi zaradi elektrarne nihajoča se gladina vode. Kajti ko se zapornice spustijo, ikre, ki so jih ribe odložile na robu, kar naenkrat ostanejo na suhem,« pojasnjuje Ančik. A kljub temu je, dodaja sogovornik, reka Sava danes neprimerno bolj čista kot nekoč: »Ko sem se začel ukvarjati z ribolovom, smo lahko vsak dan po barvi reke videli, kakšne vrste tekstila so tisti dan obdelovali v Tekstilindusu (nekoč eno največjih tekstilnih podjetij na Gorenjskem). Tisto ni bilo idealno za življenje rib, kaj šele da bi take ribe uživali.«

Potopljena naravna lepotica

Spremembam v habitatu navkljub soteska kot naravni pojav ali potopljena naravna lepotica, kot ji pravi naravoslovec dr. Kurilli, ni nič manj lepa. Reka Sava vsak dan preseneti z drugačno od sonca obarvano vodo, razne ptice z imeni, nepoznanimi laikom, plahutajo nad gladino in vedrijo v skalovju, v vodi pa je na daleč vidno pestro ribje življenje. Brstenje krapov je tako množično, da se ob pogledu na vodno gladino včasih zazdi, kot da so pod njenim površjem mineralni vrelci.

FOTO: Črt Piksi

Da je soteska verjetno ena redkih turistično in komercialno še neodkritih in neizkoriščenih naravnih bogastev naših krajev, potrdi tudi direktor Zavoda za turizem Kranj Klemen Malovrh, ki pravi, da je tokrat prvič dobil vprašanje, vezano na kanjon reke Save, kajti veliko večkrat je v medijih omenjen više ležeči kanjon Kokre. »Ko plujete skozi omenjeni naravni biser, vidite najniže ležečo planiko na skalovju kanjona, pod vodo se vam morda prikaže ogromen obris sulca, saj je to območje tudi raj za športni ribolov na to največjo sladkovodno ribo. Spotoma vidite velike balvanske otočke, z zelenjem poraščene brežine, številne votline, raznolike ptice in še marsikaj …« našteva Malovrh.

Po zakonu o plovbi po celinskih vodah je kanjon Zarica dovoljeno preveslati, vendar na lastno odgovornost. Kot pravi Malovrh, bi bili zelo veseli, če bi v prihodnje kanjon dobil dovoljenje za plovnost in bi tako lahko z e-plovilom razkazali omenjene lepote tudi turistom in obiskovalcem Kranja. Plovnost ureja Komunala Kranj skupaj z mestno občino Kranj in občino Šenčur. Gre za zahteven projekt, saj je območje naravno varovano in zahteva kar nekaj odobritev mnenjadajalcev. Seveda bi, kot pove Malovrh, v takšni situaciji podprli le trajnostni način upravljanja omenjenega območja.

Jeprški učitelj

Na desnem bregu soteske, od Drulovke do Brega ob Savi, že nekaj let vodi interaktivno-izobraževalna pot Jeprškega učitelja, poimenovana po istoimenskem delu najimenitnejšega prebivalca tod okoli Simona Jenka. Zanjo je v preteklosti skrbela Krajevna skupnost Orehek-Drulovka, pred kratkim pa je upravljanje prevzela Komunala Kranj. Ta si želi pot podaljšati do športnega in komunalnega kompleksa Zarica čez Špikovo skalo, kjer se pot s panojem o tamkajšnjih dragocenih arheoloških najdbah, ki jih je mogoče videti tudi na njej, zdaj začne.

Sava se je iz pretočne reke spremenila domala v jezero, kar je dodobra vplivalo tudi na podvodne prebivalce. FOTO: Črt Piksi

Želja mestne občine Kranj je, da bi pot povezali z načrtovanim centrom krožnega gospodarstva, območjem, kjer je najsodobnejša čistilna naprava. Tudi na drugi strani soteske naj bi jo razširili do predvidenega novega mostu na Jami (most od Jame do Žerjavke), ki naj bi bil po načrtih dolg okrog 120 metrov. Skupni projekt kranjske in šenčurske občine je ocenjen na 1,5 milijona evrov. »Gradbeno dovoljenje je pravnomočno in upam, da ga bomo uresničili v prihodnjih letih. S tem bi se vzpostavila zanimiva pohodno-kolesarska povezava med obema bregovoma in s sredine mostu bi se odprli novi pogledi na prečudoviti kanjon,« pravi Malovrh.

A načrti so eno, realnost drugo. Da bi projekt lahko uresničili, s čimer bi dobili eno najlepših sprehajališč v Kranju in širši okolici, bo po Malovrhovih besedah treba pridobiti dovoljenja lastnikov zemljišč, kar pa ne bo tako enostavno.

FOTO: Črt Piksi

Danes je Pot Jeprškega učitelja ne le slabo označena (in slabo vzdrževana) in jo zato obiskovalci težko najdejo, ampak tudi razmeroma kratka in zato za marsikoga nevredna obiska. To pa po drugi strani ne moti domačinov, saj so se naveličali ljudi, ki so v iskanju poti hodili po njihovih vrtovih.

Ribiške koče

Kolesarska pot tu ni urejena niti čez Breg ob Savi, kaj šele do Mavčič ali Medvod. Ceste, na katerih je kljub temu opaziti vse več kolesarjev, pa so v zelo slabem stanju. To zagotovo ne koristi tamkajšnjima ribiškima kočama, ki sta edini, kjer lahko obiskovalci soteske z bujno naravo posedijo in uživajo ob pogledu nanjo.

Janja Dežman, ki že 22 let vodi ribiško kočo Kriva ščuka, pravi, da je urejenost desnega brega reke Save sramota za vse mesto. »Kolesarskih poti ni, ceste so dotrajane in nevarne, ko se na kakšnem kratkem odseku že lotijo obnove, pa za 500 metrov potrebujejo eno leto. Še z lopato in golimi rokami bi to hitreje storili,« pripomni sicer srčna in vedra oskrbnica ribiške koče iz Mavčič. Kriva ščuka je odprta vsak dan od srede od nedelje, od marca do novembra oziroma od prvih do zadnjih toplih dni. Obiskovalcem poleg ocvrte postrvi – kakopak iz ribogojnice, kot predpisujejo pravila – ponudijo tudi hrustljavega piščanca, solatne krožnike in nekaj sladic.

Ribiško brunarico na Bregu ob Savi vodi Franci Prah. On tudi skrbi za lačne goste. FOTO: Črt Piksi

Na Bregu ob Savi drugo ribiško brunarico, ki je tako kot Kriva ščuka v lasti Ribiške družine Kranj, zadnja štiri leta vodi Franci Prah. Brunarica je še v prvotnem stanju, zamenjali so mrežasto ograjo, obnovili kuhinjo in notranje prostore, da je lahko odprta tudi pozimi. »Veliko je bilo dela, da smo brunarici povrnili življenje,« pove sogovornik. Ponudbo jedi je precej razširil, poleg ocvrtega smuča in postrvi, ki je pečena v mešanici koruznega zdroba in moke, ponuja še mešano meso na žaru, ob četrtkih sveže pečenega jagenjčka, ob petkih odojka. Včasih skuha tudi kaj na žlico, za večje družbe pripravi divjačinski golaž, ribji paprikaš, hobotnico izpod peke in podobno. »Ker je bila ta koča nekaj let zaprta, smo na začetku, da smo privabili goste, jagenjčka in odojka ponudili brezplačno. Zdaj to ni več potrebno, kajti običajno ju zmanjka že malo po dvanajsti uri.«

Tukaj se bolj kot tuji obiskovalci – čeprav je ob nedeljah polno tujcev, Japoncev, Francozov, Nemcev, Američanov, ki jih sem napotijo iz bližnjega gostišča, kjer imajo na Gospodov dan kuhinjo zaprto – zadržujejo poleg kolesarjev predvsem domačini, ki pripravljajo razna slavja. A niti za prišleke jim ne zmanjka prostora, prevečkrat pa zmanjka odlične krompirjeve solate z domačo mlado čebulo. V načrtu imajo rekonstrukcijo zunanjih lesenih kozolcev, pozimi pa bodo v ponudbo dodali malice. Kajti pozimi je, kot pove Prah, apetita po ribi pač manj.

Poleti kot na morju

Apetit pa komu lahko pokvari naplavina smeti, ki jo je mogoče opaziti nasproti njihove brunarice. Vendar je to v resnici kletka, ki smeti zadržuje, da se ne ujamejo v elektrarno. Zapornica, ki jo je nedavna ujma odnesla, je v lasti Savskih elektrarn, z njo lovijo in odstranjujejo vse smeti, ki jih reka prinese s seboj. »Resda bi bilo čiščenje lahko pogostejše, a nujno potrebna bi bila tudi informacijska tabla, ki bi pojasnjevala, za kaj gre,« pravi Prah.

Soteska je verjetno eno redkih turistično in komercialno še neodkritih in neizkoriščenih naravnih bogastev naših krajev. FOTO: Črt Piksi

Čeprav si rekvizitov za vodne športe v okolici ni mogoče izposoditi, je vodnega športa razmeroma veliko (a še vedno precej manj kot kjerkoli drugje). Vsem, ki jih zanima ribolov, v brunarici ponudijo tudi osnovno znanje, posodijo kakšno palico, kupijo pa lahko tudi dovolilnice. »Na poletni dan je kot na morju. Vidiš veliko supov, tudi jadrnice. V vodo hodijo tukaj pri nas, na razpolago smo jim dali star pomol, a je vstop na lastno odgovornost,« opozarja Prah.

Drugega septembra bo na območju ribiške brunarice na Bregu ob Savi prva vaška veselica. Enkrat na leto, v okviru Jenkovih dni, ki potekajo od 18. do 27. oktobra, pa pripravljajo pohod po Poti Jeprškega učitelja.