»Naša draga Lidija« ne bi več mogla v Kikindo

Kikinde, mesta v Vojvodini, se mnogi spomnijo predvsem zaradi legendarne pesmi Zorana Predina iz osemdesetih, o Lidiji, ki je tam na služenju vojaškega roka. A danes mladenka iz Gornje Radgone, ki je slovenskega kantavtorja navdihnila, ne bi več mogla v Kikindo. Velik vojaški kompleks je zaprt, v njegovem najlepšem delu, ogromni konjušnici iz obdobja Avstro-Ogrske, pa je zadnji dve leti znameniti muzej Terra. Mesto je sicer pomembno predvsem zaradi nafte: tam je kar 850 delujočih vrtin. Znano pa je tudi kot eno največjih gnezdišč male sove uharice na svetu.
 

Največje gnezdišče malih sov uharic na svetu

Kikinda je dokaz, da se ne urbanizirajo samo ljudje, pač pa tudi živali. V to mesto na skrajnem severovzhodu Vojvodine – do Romunije je le deset kilometrov – so se množično naselile male sove uharice, v Sloveniji in drugje po Evropi sicer ogrožene ptice. Bilo je v 70. letih prejšnjega stoletja, ko so oblasti po neumnosti posekale dolge murvine drevorede ob cestah v Banatu. Male uharice, ki so dotlej gnezdile na teh drevesih, so se preselile na edina drevesa v bližini – tiste v kikindskih ulicah in parkih. Pred nekaj leti, ko jih je bilo največ, so jih našteli 798, pove profesorica Branka Krstin: »Bile so na vsakem dvorišču, tudi na naši smreki jih je bilo več kot deset.« Mesto se zato promovira kot najštevilčnejše gnezdišče malih sov uharic na svetu.



Sovam je posvečenih več prireditev, mesec november, ko jih je največ, pa imenujejo sovember. Z radovednostjo se odpravimo v mesto, da bi videli male uharice, ki menda gledajo z vsakega drevesa, a ne vidimo nobene. Kasneje nam pojasnijo, da imajo tako dobro varovalno barvo. Ko zaprejo oči, so »nevidne«. Iskanje sov nas pripelje na dvorišče znamenite konjušnice, danes muzeja Terra. Poglejmo v preteklost.


 

Mesto je zgradila Marija Terezija

Čez zamočvirjeni svet Banata so se skozi stoletja prebijale razne vojske in preseljevali mnogi narodi. Ime Kikinda je bilo prvič zapisano v 15. stoletju, ko so tako poimenovali več vasic na tem koncu, dve stoletji kasneje pa z imenom Velika Kikinda (avstrijsko Grosse in madžarsko Nagy Kikinda) prazno območje, kjer »ni bilo nikogar več«. Izročilo pravi, da je današnje mesto v 18. stoletju zasnoval obmejni vojak Kristifor Kenđelac, ki mu je bilo dovolj preseljevanja in bitk. Na mestu današnje pravoslavne cerkve v Kikindi je zapičil v travo zastavo in rekel, da od tukaj njegovi vojaki ne bodo šli nikamor več. Cesarica Marija Terezija, ki je nagrajevala obmejno vojsko v Sremu, Bački in Banatu, mu je prisluhnila in – začela graditi Kikindo.



Dejstvo je, da je osrednji del mesta zrasel v njenem času in času cesarja Jožefa II., torej v drugi polovici 18. stoletja, pa tudi kasneje, v 19. stoletju. Med drugim so kot del vojašnice leta 1891 zgradili slovito manežo, ki je bila drugo največje pokrito jahališče v avstroogrski monarhiji, takoj za dunajskim. Odkar so 1999. vojašnico izpraznili, je skupaj z njo tudi maneža propadala. Na srečo je prešla v roke mesta, ki jo je nato skupaj s srbskim ministrstvom za kulturo in pokrajinsko vlado Vojvodine prenovilo in v njej pred dvema letoma odprlo muzej svetovnega pomena Terra. To je najbolj znamenita točka sodobne Kikinde, mesta s 40 tisoč prebivalci.


 

Muzej Terra: V 35 letih 300 kiparjev z vsega sveta

V zares lepem prostoru, na 2100 kvadratnih metrih nekdanjega jahališča, je danes razstavljenih 282 od skupaj tisoč glinenih umetnin, ki so jih v treh desetletjih in pol v Kikindi ustvarili umetniki iz 37 držav, tudi Slovenije. Tako si lahko ogledamo skulpture japonskih, kitajskih, iranskih, španskih, švicarskih, nekdanjih jugoslovanskih, pa domačih, srbskih kiparjev ter, kot rečeno, slovenskih. Tu so terakote Draga Tršarja, Jakova Brdarja, Zmaga Posege, Dragice Čadež, Mojce Smerdu. Na simpozij oziroma ustvarjalno delavnico, ki je vsako leto v juliju, je težko priti, smo izvedeli v muzeju. Umetniki z vsega sveta se prijavijo na razpis, a čakalna doba utegne biti nekaj let, saj vsakič sprejmejo le pet do osem ustvarjalcev.



Po trije kipi vsakega umetnika ostanejo bodisi v maneži, bodisi v muzeju na prostem ali so razstavljeni v mestu, bodisi še čakajo v depoju. V Kikindi imajo z muzejem v vojašnici še velike načrte, med drugim ustanovitev akademije za magistrski in doktorski študij kiparstva. Lokacija je, kot so povedali v muzeju, svetovno zanimiva. Le še nekje na Kitajskem imajo podobno in samo na teh dveh krajih sta nameščeni tudi orjaški peči za pečenje velikih, do dva metra visokih skulptur.
 

Orient ekspres

Odlično ohranjenih stavb iz obdobja Avstro-Ogrske, kakršna je maneža, je v središču mesta še precej, med njimi je posebna znamenitost železniška postaja iz leta 1857. Takrat je po progi skozi Kikindo vozil eden najslavnejših vlakov na svetu – Orient ekspres, s katerim so potovali iz Pariza skozi več evropskih prestolnic v Carigrad.

Ime Orient ekspres je danes sinonim za luksuz – v delu zahodne Evrope še vozi v luksuzni izvedbi – v Kikindi pa vzdržujejo postajo in eno lokomotivo, medtem ko je proga proti Beogradu zaprta, saj jo obnavljajo. Kar je bilo nekoč hitro, je danes neznansko počasi. Lani, ko je proga še delovala, je vlak 150-kilometrsko razdaljo do Beograda premagal v šestih urah. Tudi z avtomobilom ne gre prav hitro: od Beograda do Kikinde je dobri dve uri in pol vožnje.
 

Zaradi nafte ob pitno vodo

Iz Kikinde se odpeljemo po stari cesti proti Romuniji. Nedaleč od mesta se pogled ustavi na velikem polju kljukajočih perpetuumov mobile, strojev, ki neprestano zabadajo v zemljo svojo konico, s čimer iz velikih globin črpajo nafto. Kikinda namreč leži na največjem jezeru nafte v Vojvodini, nedaleč stran, v Mokrinu, pa je nahajališče zemeljskega plina.



V času Jugoslavije je tekoče zlato zgradilo šolo, ceste, zaradi naftnega bogastva je bilo mesto eno najnaprednejših v nekdanji državi. »Že v 70. letih smo imeli prečiščevanje odpadnih voda,« pove domačin Zoran Krstin, ki ga obiščemo. Danes je (ne)prečiščevanje odpadnih voda težava v vsej Srbiji, v Vojvodini pa tudi pitna voda.

Naftne vrtine v Kikindi so globoke do šest tisoč metrov. Odkar je leta 2005 postal večinski lastnik Naftne industrije Srbije ruski Gasprom, se je voda še poslabšala, ugotavljajo v mestu, saj so vrtine posejane tako na gosto - poleg vertikalnih pa so tudi horizontalne vrtine -, da se je začela nafta mešati s pitno vodo, ki so jo prej črpali tik pod površjem in je bila čista. Zdaj ni več pitna, v njej je celo strupeni arzen, tako da je dvomljiva tudi za tehnično uporabo.

Privatizacija naftne industrije v Srbiji je za Vojvodino v tem in v finančnem pogledu tragična zgodba. Pogodba med Rusko federacijo in Srbijo je določala, da rusko državno podjetje Gasprom za 51-odstotni delež plača le 400 milijonov evrov in se zaveže še za 550 milijonov naložb. Toliko, dobrih 400 milijonov evrov, pa je menda zdaj dnevni izkupiček vse Naftne industrije Srbije, preberemo na spletu.

Nedaleč od naftnega polja je azilni dom za prebežnike, eden od 18 sprejemnih centrov v Srbiji. Zadnji čas, ko so poti proti Hrvaški in Sloveniji manj prehodne, poskušajo prebežniki množično priti na Madžarsko. Tudi v Kikindi, ki je blizu romunske in madžarske meje, imajo zato z njimi precej stikov.