Četudi so obiskovalci iz italijanske dežele Benečije in turisti iz tujine počasi spet začeli polniti do nedavnega povsem prazne ulice Benetk, bo verjetno preteklo še nekaj časa, preden bo obiskanost dosegla rekordne številke kot pred pandemijo novega koronavirusa. Za nekatere prebivalce je bil začasen oddih od čezmernega turizma dobrodošel, drugi se bojijo za svoja delovna mesta, tretji pa poudarjajo, da je pandemija priložnost za razvoj trajnostnega turizma v Benetkah.

Že pred izbruhom bolezni covid-19 in lanskimi katastrofalnimi poplavami se je mesto mostov, mask in karnevala borilo z negativnimi posledicami turizma, ki je zaradi orjaških križark in nizkocenovnih letalskih prevoznikov iz leta v leto rasel. Benečanke in Benečani so se pred invazijo turistov začeli izseljevati v rekordnem številu: v starem predelu mesta je po drugi svetovni vojni živelo 175.000 ljudi, danes nekaj več kot 50.000. Lani so prešteli skoraj 4,8 milijona turističnih prihodov, kar je skoraj 1,3 milijona več kot leta 2010. Leta 2003, na primer, jih je bilo 2,7 milijona.


 

Nove Benetke

»Virus je samo razkril, kako je turizem zdesetkal prebivalstvo,« je za CNN povedal Matteo Secchi, ustanovitelj portala Venessia, ki je bil leta 2009 eden od organizatorjev simboličnega pogreba Benetk, s katerim so zaznamovali trenutek, ko je število prebivalcev postalo manjše od 60.000. »Med karanteno, ko smo bili tukaj samo Benečani, je postalo očitno, da nas ni veliko.«



Benečani sicer že dolga leta pozivajo k razvoju trajnostnega turizma. Jane da Mosto, ki vodi neprofitno organizacijo We Are Here Venice (Tukaj smo, Benetke), je sodelovala v kampanjah, v katerih so si prizadevali ladje za križarjenje preusmerjati proč od zgodovinskega pristanišča, in v projektih, v katerih so preučevali, kako omejiti posledice čedalje pogostejših poplav. Zanjo je pandemija odlična priložnost za korenite spremembe. »Nove Benetke, o katerih sanjam, so takšne kot zdaj, a z večjim številom stalnih prebivalcev,« je pojasnila. »Težava ni v pomanjkanju turistov, ampak v pomanjkanju prebivalcev. Z večjim številom teh bosta spet zaživela beneška kultura in življenje, ki ga ponuja to neverjetno mesto, in tako bodo tudi obiskovalci v prihodnosti bolj uživali v njem.«

Arben Bushpepa, lastnik restavracije Al Timon Bragozzo, je za Forbes razložil, da so največja težava turisti, ki se med obiskom starega mestnega jedra obnašajo nespoštljivo. Pristojni imajo polne roke dela zaradi neprimernega vedenja obiskovalcev, ki se včasih odločijo za vzpenjanje po zaščitenih spomenikih ali za kuhanje kave na uličnih tleh ob vznožju slavnega mostu Rialto.



»Zdaj imamo končno priložnost, da premislimo o tem, kakšne turiste si želimo v našem mestu,« je dejal Bushpepa in poudaril, da čeprav je turizem pred pandemijo cvetel, Benečani od njega niso imeli velike koristi. »Kar devetdeset odstotkov prihodka od turizma je izpuhtelo iz mesta,« je dejal za Forbes. Precej prihodkov se razprši med spletne strani za rezervacije prenočišč, banke, ki izdajajo kreditne kartice, in davščine. »Poleg tega v starem mestnem jedru dela veliko ljudi, ki tam ne živijo, zato zasluženi denar zapravijo v drugih italijanskih mestih.«

Enkratna priložnost

Melissa Conn, direktorica ameriške neprofitne organizacije Save Venice (Rešimo Benetke), ki si prizadeva obvarovati obsežno kulturno dediščino mesta, je dejala, da je pandemija točka preobrata, na katero so vsi čakali. »Čas smo pozitivno izkoristili,« je poudarila Melissa Conn, ki trenutno sodeluje pri najmanj trideset projektih, s katerimi popravljajo škodo, ki je nastala med novembrskimi poplavami.

Člani njene organizacije so sicer vajeni delati med turisti, a jim je bilo med epidemijo veliko laže, saj so bile ulice skoraj povsem prazne. »Mislim, da bo v Benetkah turizem odslej veliko počasnejši,« je povedala in dodala, da bo z množičnim turizmom izginilo tudi veliko podjetij in obrtnikov. »Videli bomo trgovine, ki bodo zaprle svoja vrata, in prazne police v prodajalnah. Treba si bo na novo zamisliti Benetke in dvigniti turizem na višjo raven,« je še dejala, a hkrati poudarila, da ne misli samo na butike z razkošnimi dobrinami. »Nočemo, da bi postale novi Monte Carlo. Moramo spodbujati lokalne blagovne znamke in obrtnike, predvsem pa omogočiti boljši življenjski standard ljudem, ki živijo tukaj.«



Connova vidi priložnost v vrzeli, ki jo je ustvarila odsotnost množičnega turizma. Po njenih besedah bi se mesto moralo osredotočiti na akademski svet, študente in nasploh mlade ljudi, nekatere turistične objekte pa bi lahko spremenili v študentske domove in tako napolnili mesto z novo energijo.

Kot muzej na prostem

Benetke so sicer že pred epidemijo naredile nekatere pomembne korake k zmanjševanju množičnega turizma. Med drugim je mesto velike križarke, ki so se izkazale za nevarne, saj so pogosto trčile ob obalo in manjše čolne, začelo preusmerjati v druga pristanišča, k zmanjšanju števila obiskovalcev v mestu pa naj bi pripomogla vstopnina v središče mesta, ki se odvisno od letnega časa giba med tremi in desetimi evri. Mestne oblasti so začele tudi kampanjo #EnjoyRespectVenezia, s katero spodbujajo odgovorno ravnanje med obiskom mesta.



Za alternative množičnemu turizmu si prizadevajo tudi organizatorji mednarodnega beneškega filmskega festivala, ki podpirajo ustanovitev novih filmskih podjetij in studiev v mestu, ter univerze, kot je prestižna Ca’ Foscari, ki spodbuja raziskovalne projekte, pri katerih sodelujejo strokovnjaki z vsega sveta.

Benetke so se začele postopoma odpirati 14. maja, prvi obiskovalci iz tujine pa so prispeli po 3. juniju, ko je Italija odprla meje za države iz Evropske unije. Tujih turistov je bilo sprva le za peščico, so pa imeli priložnost uživati v enkratni izkušnji skoraj izpraznjenih Benetk, ki zdaj, kot je dejal župan Luigi Brugnaro, delujejo kot muzej na prostem.



———
Avtor je zaposlen v Delovnici.