Transsibirski vlak ure in ure sopiha skozi prostrano tajgo med Novosibirskom in Krasnojarskom. Debela snežna odeja, globok minus in daleč od urbane civilizacije. Le vsako uro ali dve se na manjših postajah na kratko ustavimo. Kljub večdnevni vožnji ni nikoli nobene zamude; vlak se ustavlja do minute natančno po voznem redu.

Krasnojarsk je prijetno, čisto rusko mesto ob reki Jenisej, ki se lenobno vije skozi hribovje proti Severnemu morju. Ladje, ki poleti plujejo po reki, spijo zimsko spanje na zaledenelem obrežju. Tudi tu Lenin še stoji na glavnem trgu. »Sedanje ruske oblasti so vsakemu mestu pustile, da sámo svobodno izbere, ali bo komunistične simbole obdržalo ali jih odvrglo na smetišče zgodovine,« pravi moj vodnik, 37-letni Anatolij.



Ravno toliko je star, da se še spomni časov Sovjetske zveze. In tudi on, kot mnogi Rusi, z rahlo nostalgijo. »Takrat je bilo življenje bolj stabilno,« pravi; »cenejše je bilo, predvsem pa je država vsakemu človeku dala stanovanje. Tega mladi danes ne morejo razumeti ... Celo oni, ki teh časov niso doživeli, imajo nostalgijo po Sovjetski zvezi.«

Kapitalizem kot povsod. A tudi pri Anatoliju sem se, kot pri mnogih Rusih, prepričal, da so precej zaščitniški do sedanje oblasti. Ne boš jih slišal govoriti slabo o Putinu, še več, nekdo me je celo cinično vprašal, ali me ni nič strah priti v Rusijo, glede na antipropagando, ki jo zahodni mediji širijo o njej kot totalitarni avtokratski državi. No, sam sem imel z Rusi vedno le dobre izkušnje.


 

Mala učna ura preživetja v mrzli divjini

Z Anatolijem preživiva dva aktivna dneva. Odpeljeva se onstran Jeniseja, na rob Krasnojarska. Na poti opaziva zapornike, ki pod nadzorom paznikov pobirajo smeti po mestu. »Gulag,« se cinično zasmeji Anatolij. Zanj ta beseda ni grozna. Ne razume, zakaj je za nas, zahodnjake, tak bavbav. »Gulag pač pomeni zapor. Vsaka država, vsaka družba ima zapor!«



V sovjetskih časih je bilo tu okrog veliko gulagov, takrat za politične, danes pač za drugačne zapornike. Tu je kazen prestajala tudi članica punk skupine Pussy Riot oziroma kot pravi Anatolij: »Kakšne skupine?! Nobene skupine, nobene glasbe ni bilo! Samo provokacija zaradi provokacije!« Pa tudi glede Krima je jasen: »Kar je ruskega, pripada Rusiji. Tako kot ste se vi z referendumom odcepili od Jugoslavije, tako so se krimski Rusi od Ukrajine.«

Mahneva jo strmo v hrib skozi gozd neštetih brez in borov – naravni park Stolbi. Rumene table opozarjajo na medvede. Pohod je predvsem mala učna ura preživetja v mrzli divjini. Med hojo v debelih oblekah se hitro začneva znojiti, in čeprav je globok minus, morava obleko po plasteh slačiti s sebe, tudi do spodnje majice, če je treba. A ko doseževa vrh in se ustaviva, mraz zareže v kosti – takrat se spet oblečeva. »Dokler telo miga, ni panike. Samo zebsti ne sme,« pravi Anatolij.
 

Prostrana sibirska panorama

Pod veliko, nenavadno skalnato formacijo Takmak nama iz termovke nalije čaj. V miru užijeva prostrano sibirsko panoramo. Stolbi je poln zanimivih skalnatih oblik – gre za strjeno magmo, ki buri domišljijo, in tako dobivajo zanimiva imena: z nasprotnega pobočja na primer štrlita Žaba in Petelin. V dolino se spustiva s sedežnico nad urejenim sodobnim smučiščem. Anatolij me naslednji dan povabi na prijateljsko druženje, med katerim si privoščiva dve skrajnosti. Dopoldne si na drugem koncu mesta za tri evre izposodim opremo za tek na smučeh in pri –13 stopinjah pretečeva tekaške steze, ki vodijo skozi zasneženo sibirsko gozdno idilo. Popoldne pa v pravo rusko savno na več kot +90 stopinj Celzija! Pridruživa se starejšim Rusom, ki posedajo in se znojijo na stopničastih podestih, vsi goli, kvečjemu z brisačko v rokah in s smešnim pokrivalom v slogu Kekčevega klobuka ... »Tu smo vsi enaki,« se smehlja Anatolij, »od direktorja do smetarja. Med golimi telesi ni razlik, pravimo Rusi!«

Po savni odmeva bičanje z brezovimi vejami po goli koži, ki je dobro za krvni obtok, kožo, mišice, sklepe ... Domačini takoj dojamejo, da sem tujec. Zanima jih vse mogoče: ali je bila Slovenija del Češkoslovaške; ali morda vem, ali bo prihodnje leto na Slovaškem hokejsko prvenstvo; ali pri nas kuhamo hruškovec; ali sem vegan, ker sem tako suh ... Radovedni, ampak prijazni.
 

Cilj: Irkutsk

Potem ko se tudi midva prebičava za zdravje, se posloviva. Vso naslednjo noč in še ves dan preždim na vlaku, ki sopiha skozi hribovito osrednje sibirsko višavje – vse do Irkutska, znanega po še ohranjeni stari ruski leseni arhitekturi. Z mojo gostiteljico, starejšo gospo Tamaro, sva se po spletu vse dogovorila v angleščini, čeprav ne zna niti besedice angleško. Spletni prevajalniki vse rešijo. Njeno stanovanje v starem socialističnem bloku je tipično sovjetsko, iz 70. let, z obveznimi tapetami na stenah. A kuhinja je sodobna in Tamara mi pripravi okusne sibirske pelmene – mesne torteline, zabeljene z maslom. Zraven pelate, za posladek pa vložene jagode, ki jih je sama vzgojila, ob svoji dači.



S tramvajem čez reko Angaro do osrednje tržnice, kjer branjevke v debelih bundah razstavljajo zelišča, čaje, jagodičevje, polenovke, some, krape in postrvi, ki so pri tej temperaturi, pri –15 stopinjah Celzija, naravno zamrznjeni. Na parkirišču beli kombiji čakajo potnike. S prvim, ki se napolni, po uri vožnje skozi tajgo prispem do končnega cilja: pred nami se odpre kot morje široka modrina zaledenelega Bajkalskega jezera, ki se izgubi v obzorje, v daljavi pa se nad njim dvigajo zasnežene planine.
 

Srce Burjatije

Ledena plošča je v vasi Listvjanka dovolj debela, da je varna za aerogliserje, sprehajalce in drsalce, ladje pa so pozimi vkopane v led. Mimo priklokota rjav konjiček s sankami, s katerih ga usmerja brkati domačin azijskega videza – Bajkal je srce Burjatije, pokrajine nomadskih sibirskih staroselcev, sorodnikov Mongolov, ki zadnjih dvajset let spet obnavljajo šamanstvo. Na točki, kjer se ledena jezerska plošča topi v reko Angaro, leži znameniti šamanski kamen, ki naj bi imel posebno energijo.



Branjevke na tržnici v Listvjanki prodajajo slastno lokalno jed: sveže pečene dimljene ribe, ki jih hranijo v »hladilnih« skrinjah. Hja, na tem mrazu, ko je zunaj –20 stopinj, imajo hladilniki obratno funkcijo in ribe ohranjajo tople! Obleka me še vedno dobro ščiti, le ko povlečem roke iz žepov, kljub dvojnim rokavicam mraz zagrize v prste.

Iz Irkutska se v Moskvo vrnem z letalom Aeroflotovega nizkocenovnega prevoznika Pobeda. Zraven mene sedi še en Rus, ki zagovarja priključitev Krima Rusiji. Pa čeprav ima za ženo Ukrajinko. In kako sta se potem zmenila? »Nacionalizem se pri nas konča v kuhinji,« se reži.