Pravijo mi, da moraš biti vsaj malo nor, da se sredi najgloblje zime na dopust odpraviš v Sibirijo. Še zlasti če si tako občutljiv za mraz kakor jaz. Toda klicu transsibirske železnice se nisem mogel upreti. Sibirijo je treba doživeti v tistem pravem sibirskem mrazu, ko je tudi najmanj turistov.

V Moskvo sem prispel pozno popoldne in v mraku po rahlo zaledenelih pločnikih pri –4 stopinjah Celzija pripešačil do železniške postaje Jaroslavski, od koder ob pol enih zjutraj krene transsibirski vlak za Vladivostok. Pot prevozi v enem tednu. Pred belim vagonom z rdečim napisom ruskih železnic sprevodnica z baterijo v roki pregleda dokumente in me pošlje v kupe drugega razreda, kjer se pridružim trem sopotnikom. Zleknjeni vsak na svoje ležišče na dveh pogradih krenemo v noč proti severovzhodu. Na vlaku je precej toplo in še posteljnine je dovolj za udobno spanje, čeprav je ležišče precej ozko.


 

Kjer se Evropa prelije v Azijo

Še ves naslednji dan se vozimo po globoko zasneženi prostrani ravnici evropskega dela Rusije. Na vlaku ni kaj dosti početi. Če si zaželim kavico ali čaj, odidem do sprevodnice našega vagona, ki mi za pol evra proda filter in posodi kozarec, na hodniku pa stoji starinski bojler, iz katerega si natočim vrelo vodo.



Večkrat se sprehodim v zadnji vagon, v restavracijo. Mlada Rusa že navsezgodaj posedata ob vodki. Rezina kruha z maslom in slanim lososovim kaviarjem stane štiri evre, mi pa natakarica brezplačno postreže še s skledico toplega mlečnega riža. Rusi so gotovo bolj prijazni in topli ljudje kot stereotipi, ki krožijo o njih.

Pozno popoldne v Kirovu prestavimo ure naprej, potem pa spet zajadramo v noč. Zjutraj smo na vznožju Urala, ki pa se tu vzpenja komaj opazno. In samo po GPS lahko vem, kje je vrh, na katerem se Evropa prelije v Azijo. Ob 11.30 prispemo v Jekaterinburg, glavno uralsko mesto, moj prvi vmesni cilj. Urežem jo s postaje, na –5 stopinj, po široki aleji v središče mesta. Tipično rusko mesto s trolejbusi in avtomobili, med katerimi skoraj ni več nobene lade! Tudi nekaj visokih sodobnih nebotičnikov priča o hitrem razvoju mesta.
 

Neskončna zasnežena bela polja

Prijetno odprto mestece še skriva ostanke preteklosti – ne le Leninov spomenik, glavna znamenitost je cerkev na krvi, ki stoji na mestu, kjer so leta 1918 ubili carsko družino. Pred njo stojijo zanimive ledene skulpture z versko tematiko. Notranjost cerkve je veličastna. Paznik me prijazno opozori, da moram sneti kučmo. Ženske pa očitno morajo biti zakrite: nekaj jih je prišlo poljubljat ikone, se klanjat oltarju, ogromni Kristusovi podobi na stropu in freskam družine Romanovih, upodobljenih kot svetnikov. Klet, kjer so jih postrelili, je urejena v muzejček, pred kapelo pa lokalni pop daruje mašo z značilnim petjem v globokem tonu.

Zvečer ujamem naslednji vlak – za Novosibirsk. Kupe si tokrat delim z razigranim 36-letnim Aleksandrom. Ponoči se spuščamo z Urala in zjutraj zajadramo skozi zahodnosibirsko nižavje: neskončna zasnežena bela polja, občasni brezovi gozdički in samotne vasice s tipičnimi rjavimi ali modrimi lesenimi hiškami in ornamentiranimi polkni, satelitskimi krožniki, na dvorišču pa izpod debele snežne odeje kuka kakšna stara lada.


 

Tri dni in pol do službe

Čeprav z Aleksandrom ne govoriva skupnega jezika, se s kombinacijo slovenščine in ruščine marsikaj zmeniva. Potuje v Irkutsk v službo. Dela v naftni industriji. Iz domačega Iževska se do tja raje vozi z vlakom – tri dni in pol –, kot pa da bi letel z ruskimi letali. Je napol tatarski musliman in napol pravoslavni Rus. Ima se za muslimana, ki pa strogo obsoja terorizem. No, v Rusiji s tem niti ni težav, ker je njihova družba odprta in tolerantna do različnih ver, pravi. Tudi sam sem dobil takšen občutek.



Očeta nima več. »Bil je reševalec v Černobilu, pomagal je evakuirati prebivalstvo in čistiti razbitine. Ko je po devetih letih boja z rakom umrl, je imel v telesu še vedno neverjetne količine sevanja. A nismo dobili nobene odškodnine. Zgolj častno medaljo.«
Zvečer prispemo v Novosibirsk, tretje največje rusko mesto in središče Sibirije. Za 32 evrov se nastanim v hotelu Marins Park, v 20. nadstropju. Radiator odprem do konca – ni lepšega kot pri +25 stopinjah sesti na okensko polico in se prepustiti veličastni panorami mrzlega nočnega Novosibirska, ki zmrzuje pri –10 stopinjah Celzija: rahlo zasnežene ceste, postaja trolejbusov, krasna zelena stavba železniške postaje, v ozadju pa stanovanjske stolpnice in tovarniški dimniki vse do reke Ob.
 

Hladnejši in razburljivejši sever

Naslednji dan se shladi na –13, ampak visokokakovostna bunda, flis s kapuco in kučma, dvojne zimske hlače in topli škornji me varujejo pred mrazom. Izmenjujem poglede z Rusi, zavitimi v bunde in kučme, ki po zaledenelih pločnikih hitijo po opravkih. Tudi tu s svoje ploščadi v centru še vedno bdi Lenin. In gleda čez alejo na Prvomajski trg – kjer stojijo znamenite skulpture iz snega!



Razstava je letos posvečena gledališču. Drug zraven drugega stojijo sneženi kipi, ki so jih izklesali umetniki iz vse Rusije: zmaj, speči dojenček na orjaški dlani, dvojni tragikomičen obraz, plesalci, prašič, ki prinaša izobilje, najlepši pa je zamišljeni harlekin z liro. Tudi na promenadi na obrežju Oba so postavili skulpture iz ledu, nekakšno pravljično vasico za otroke.
Mraz zagrize le v roke, če snamem rokavice. Mimoidoči domačin pa se mi smeji: »–13?! Ah, to ni nič, letos imamo rekordno vročo zimo! Do –40 sploh še nismo prišli!«

No, Sibirija proti vzhodu vendarle postaja hladnejša – in razburljivejša! Transsibirski vlak me iz Novosibirska dvanajst ur vozi skozi zasneženo, čedalje bolj hribovito tajgo, skozi gozdičke visokih borov, do Krasnojarska, ki leži na prelomnici med vzhodnosibirskim nižavjem in srednjesibirskim višavjem. Tam me pričaka vodnik Anatolij, s katerim okusim dve skrajnosti sibirskega življenja.

Prihodnjič: Med golimi ljudmi ni razlik