Krog čez prelaze in doline

Smučišča v srcu Dolomitov sem prvič doživel kot otrok, takrat morda še bolj neizmerno navdušen smučar kot danes. Nekaj družin nas je teden dni bivalo v enem od dveh malih penzionov na najbolj zunanjem robu vasice San Cassiano ali Sankt Kassian v Alti Badii. Slednja takrat ni bila posebej znana, San Cassiano pa za dobrega smučanja željnih Jugoslovanov v njej najbolj dostopen. Pravo nasprotje današnjih časov, ko uživa svetovno slavo, podprto z nekaj restavracijami z Michelinovimi zvezdicami.

Smuka je bila že takrat tod zelo dobra, resda s kakšno zeleno zimo in tudi s kakim kamenčkom pod smučmi, saj seveda še niso imeli umetnega snega. Dolomiti niso bili vsako leto zadostno zasneženi, so bili pa vselej nebeško lepi. Takrat je bila sosednja dolina Gardene že slavna, tod pa je bilo bolj mirno, saj še ni bilo npr. niti danes tako spoštovane tekme v veleslalomu za svetovni pokal na progi Gran Risa nad La Villo. Se je pa govorilo, da je tja na trening prihajal Ingemar Stenmark.

Že v prvih dneh tistih počitnic sem od izkušenih smučarjev izvedel, da obstaja na tem območju tudi velika smučarsko-žičniška tura Sella Ronda ali po naše krog čez štiri prelaze in vmesne doline okoli mogočnega gorskega masiva Sella. Zanjo si moral že takrat imeti vozovnico superski dolomiti in si se je moral kar lotiti: sedežnice, vlečnice ali gondole tistega časa niso bile tako zmogljive in na kakšni je bila kdaj tudi gneča. Takrat se je smučarski krog okoli Selle vozil le na en način – v nasprotni smeri urnega kazalca, npr. iz Visoke Badie čez prelaz Gardena v Selvo Wolkenstein, pa čez prelaz Sella navzdol skoraj do Canazeia in znova navzgor na Belvedere in za prelazom Pordoi v Arabbo in končno čez prelaz Campolongo nazaj v »domačo« dolino.

 

Vrhunske naprave

Prvič sem bil čisto navdušen in takrat se je to tudi zelo dobrim smučarjem zdel konkreten športno-rekreacijski podvig, s katerim si se lahko pohvalil pred prijatelji. Na krogu se nismo obirali; enkrat nam je šlo tako hitro, da smo trije energije polni mladiči iz Arabbe, ne da bi koga vprašali, vžgali še eno vmesno vožnjo na Porta Vescovo in smo potem do doma komaj ujeli še zadnjih nekaj žic pred zaprtjem. Eden jeznih očetov, ki so nas zaskrbljeno čakali, nam je hotel do konca tedna vzgojno vzeti karte. No, po prespani noči nam jih le ni.




Sellina runda je z leti postajala slavna, ne vem natančno, kdaj, ampak z gradnjo nekaterih novih žičnic se jo je začelo smučati v obe smeri. Danes se mi zdi krog v smeri urinega kazalca za odtenek zanimivejši, čeravno ima vsaka smer kako zelo dobro progo, pa tudi nekaj spustov, ki so namenjeni le potovanju in jih samih ne bi nikoli ponavljal. Ker so to smučarsko razviti kraji, so naprave v krogu, ki meri približno 40 km, danes zelo sodobne. V Arabbi npr. že nekaj časa ne izgubljate časa s pešačenjem skozi kraj, hitra sedežnica Fly skrbi za elegantno povezavo nad hišami vasice, najbolj nova pa je, vsaj trenutno, vrhunsko udobna kabinska žičnica s Plan de Gralba na Piz Setour, kjer so zunanjost postaje oblikovali pri Pininfarini, znamenitemu oblikovalcu avtomobilov.

Proge za ponovitev

Če bi krog hoteli prevoziti kar najhitreje, bi nam to ob pričujočih modernih žičniških napravah verjetno uspelo že v pol dneva (ne držite me za besedo), v tem primeru je vmes res možna še kaka dodatna vožnja ene najbolj vabljivih prog ali tistih, ki so v neposredni bližini. Porta Vescovo vabi s paleto črno in rdeče razvrščenih strmin, Belvedere s širokimi preprogami na neskončno široki sončni terasi, v Gardeni vam morda uspe še smuk za svetovni pokal s Saslonga; zelo dobri znajo biti spusti s prelaza Gardena (Dantercepies, Cir) ali pa uživaške progice v kotičku nad Colfoscom, kjer so nekoč žičnice na daleč glasno brnele na dizelski motor.



Kaj je na krogu res osvajajočega? Da se ti v lepem vremenu drug za drugim odpirajo novi gorski pogledi; naj bo to poleg gospodarice Selle visoka in široka Marmolada ali fascinantni Sassolungo (Langkofel), v škrbino katerega je nekoč tudi pozimi (zdaj le poleti) vozila hudo nenavadna cigarasta vzpenjača; pa pod njimi med visoke borovce razmetane orjaške skale (Citta dei Sassi) ali nad Colfoscom suvereno kraljujoči vršac Sassonger. No, je pa tudi drugače zanimivo, ko npr. prismučate v Gardenino Selvo, neposredno mimo kakega sodobnega, a hkrati umirjeno lepega hotela ali iz druge smeri na spodnjo postajo vzpenjače, ki je združena z vrhunsko smučarsko športno trgovino.

Gneča ni redkost

Na krogu je tudi kaj manj navdušujočega. Ni posebna skrivnost, da zna biti na njem veliko smučarjev in med njimi takšnih, ki niso posebni mojstri, zadeve pa seveda dosežejo vrhunec februarja, ko je tako kot povsod v Alpah čas najvišje sezone. Tako se na kakem spustu, npr. na Lupo Bianco, ukvarjate predvsem z gledanjem okoli sebe. Seveda je to najbolj izrazito v glavnih smučarskih urah, ki se jim lahko poskusite izogniti, predvsem tako, da ste bolj zgodnji. Pričakovano je Sella Ronda najbolj obiskana v lepem vremenu – o tem, ali vse naprave delujejo, smučarsko publiko dobro obveščajo –, manj je smučarskih popotnikov, ko ni sonca. Se mi pa zdi, da ko je vetrovno in mrzlo, najbolj pasje ledeno vleče čez prelaz Gardena.

Kulinarika na visoki ravni

Kot otroku se mi restavracije na smučišču niso zdele posebno pomembne, pomfri in hrenovko ali klobaso si dobil povsod, včasih smo vse zmogli tudi le s čokolado v žepu. Danes na te stvari gledam rahlo drugače, še posebej ob zdajšnji kulinarični ponudbi v Dolomitih. Vsakdo se sicer na tem smučarskem popotovanju ustavi tam, kjer misli, da je zanj pravi trenutek, nekateri res, ker so predvsem lačni, marsikdaj pa gre po italijansko za pravi gurmanski užitek. Primer? Nekoč je bila na vrhu Porta Vescovo koča Luigi Gorza, ki je bila bolj podobna razširjenemu bivaku, tam si res na hitro popil čaj, da te je manj zeblo, potem pa odsmučal naprej. Danes je to ena najbolj atraktivno oblikovanih in urejenih gorskih restavracij, kjer lahko v zgornjem nadstropju uživaš v posebnemu miru in razgledu. Hrana seveda ni slaba, a ni prav poceni, mi je pa bolj v spominu ostal tiramisu v koči Boe ali vrhunska mineštra v restavraciji Dantercepies na prelazu Gardena.



Niso pa Dolomiti vredni obiska le pozimi. Poskusite kdaj tudi poleti. Izkušnja Selle Ronde z gorskim kolesom, če vam je takšno početje blizu, ni slaba, pa čeprav jo tisti, ki nismo v vrhunski kondiciji, za zdaj vozimo le v smeri urnega kazalca. O tem pa več kdaj drugič …