Hotel, ki želi biti delovno-počitniški raj

V Stari Fužini, le malo stran od Bohinjskega jezera, v smeri, kamor se izletniki odpravijo na ogled Zoisovega Hudičevega mostu, stoji butični hotel Majer'ca, nekoč penzion Lipa, ki so ga odprli ljubljanski podjetniki, zbrani okoli dr. Danijela Bratine, soustanovitelja in direktorja MUD (Make-up Designory) Evropa, znane šole umetnosti ličenja in studiev za ameriško vrhunsko kozmetiko.

Čut za lepo je Bratina, med drugim predavatelj na primorski fakulteti za menedžment, zlil tudi v konec leta 2019 odprti hotel Majer'ca, ki se ponaša s čudovito alpsko arhitekturo s pridihom modernosti in izpopolnjeno kvaliteto bivanja. Ko namreč vstopite vanj, se zdi, da ste prišli v neki drug svet, kakršnega v Bohinju danes zlepa ne najdete več, tako domače pristno je vse, a kljub temu zelo estetsko in sodobno. Za te kraje je, kot pričajo zgodovinarji, od nekdaj značilna nepremična dediščina, ki je funkcionalna ter hkrati prijetna za oko, in ravno to dvoje je arhitektki Alenki Ružman, ki je skrbela za prenovo nekdanjega penziona, uspelo lepo spojiti.



Med uporabljenimi materiali prevladujeta kamen in les – obojega je v Bohinju namreč na pretek. V jedilnici, ki se razprostira v pritličju hotela in po vsej dolžini meji na zunanjo teraso, v zimskih mesecih pregrajeno s steklom od stropa do tal, je uporabila veliko temne keramike v barvi kamna in jo dopolnila z vzorcem pletenine, ki spominja na umazano belo zimsko ogrinjalo ali pulover, primeren za jesenske in zimske dni. V lesene stenske obloge ter v posteljne okvirje so vrezane bele snežinke, simbol Bohinja in pogost motiv vezenin na bohinjskih prtičih.



»Pri oblikovanju sem imela več možnosti zasnove, vse pa so bile sodobne, drugačne, prijetne do okolja in očesa in seveda alpsko, bohinjsko, slovensko locirane. Realizirana je bila ta, ki se bo morda v prihodnosti pokazala še v enem bistrem plaščku. Želela sem, da Majer'ca gosta sprejme toplo, sproščeno, domače, udobno, pa vendar z dizajnerskim prijemom, tako da se bo lahko sprostil in občutil, da ni kjerkoli v svetu v zgolj lepem hotelu, ampak da je točno tukaj, v Bohinju. Na to ga opozarjajo različni detajli, na splošno pa sem za interier uporabila veliko materialov iz lokalnega okolja,« pojasnjuje specialistka za notranjo opremo Alenka Ružman.

Z uporabo temne keramike v večjih prostorih ji je uspelo dokazati, da v nasprotju s prepričanjem temna barva prav tako ustvari domačnost in sproščenost. »Temna keramika je zame topla in skupaj z lesom daje pomirjujočo noto, ki vas z lahkoto zapelje v alpske sanje. Tukaj človek zares pozabi na skrbi, obremenjujoče misli, ki jih ima skozi teden, in se v tem meditativnem toplem okolju s prekrasnim pogledom na gore enostavno sprosti.«

Pogled na jezero, Triglav in Rimsko cesto

V manjših prostorih je bela keramika kombinirana z mehkim udobnim tekstilom in lesom, vsako od 14 sob zaznamuje drugačen pridih. Štiri sobe imajo pogled na jezero, iz petih se vidi Triglav, v dveh suitah je postavljena tudi zasebna savna. In marsikdo v Majer'co najraje pride pozimi, ne le zaradi gorskega vzdušja, ampak zato, ker se od tukaj, z balkonov sob ali pa zgolj s hotelske terase, ki je skupaj z barom in restavracijo odprta tudi za zunanje goste, zelo dobro vidi Rimska cesta, zvezdni pojav, ki je zaradi svetlobnega onesnaževanja viden le še od redko kod.



Takrat človek ne ve, kam bi gledal, ali v nebo ali bi si spočil oči na terasi, kjer se bohotijo drevesni sadovi narave, med drugim stoletna lipa, in v ozadju beli vrhovi naših Julijskih Alp: Triglav, Tosc, Vogar, Pršivec, na drugi strani pa seže pogled od Vogla vse do Komne.



Gostje v Majer'ci niso ne petičneži ne gurmanski izbirčneži, ampak ljudje, ki čez dan hribolazijo, smučajo, skačejo z jadralnim padalom, kolesarijo ali pa samo počivajo in v naravi iščejo kreativni navdih, kljub temu pa cenijo kvaliteto bivanja in temu primerno pijačo in jedačo. Tako recimo na jedilniku, na katerem so med drugim lokalni bohinjski siri, ne boste našli morda najbolj znanega, mohanta, a njegov specifični okus verjetno res ni za vsakogar in ne za vsak dan, zato jim tega pri vsej drugi ponudbi in predvsem prijetnem vzdušju, ki vlada pri njih od prvega postreženega zgodnjega zajtrka do zadnje kapljice rujnega pozno zvečer, ne gre zameriti. Pokusiti velja njihov ričet, postrežen v litoželeznem loncu, njegova skrivnost je – če jim verjamemo – le desetminutna kopel kože pršuta v že odstavljeni enolončnici, ki tej preprosti ješprenjevi jedi doda ravno prav zadimljen in ravno prav sladkasto poln okus.

Izpolnitev fantazije

Pasji repi, tako majhni kot veliki, so v Majer'ci dobrodošli. Cilj ekipe, ki jo vodi, je postati ponudnik turističnih storitev ter s strokovnim znanjem, individualnim pristopom in ponudbo enkratnega doživetja med gosti utrditi sloves butičnega hotela s posluhom za okolje in dobro počutje. Hotel ni nastal, ker bi vlaganja v turizem obetala visoke donose, temveč ker je bila dolgoletna želja lastnikov ustvariti svoj »delovno-počitniški raj«.



Kot pojasni Danijel Bratina, so se po letih poslovanja v panogi izobraževanja na področju profesionalnega ličenja ter grafičnega oblikovanja odločili, da se posvetijo dejavnosti, ki jih je od nekdaj privlačila. »Hotel je verjetno izpolnitev dolgoletnih želja opravljati dejavnost, ki je povezana z naravo in srečnimi ljudmi v umirjenem in čudovitem okolju. Delati nekaj, v čemer se vidimo tudi čez dvajset let, in še takrat z nasmeškom. V bistvu smo si z vrhunsko ekipo ustvarili svoj delovno-počitniški raj.

V podjetje smo vključeni aktivni partnerji in naš moto je, da dejavnost opravljamo samo, če nas zares veseli. Vsi se namreč zavedamo, da človek večino časa preživi v službi, torej mora biti ta čas čim bolj prijeten in kar se da neproblematičen. Bohinj to ima, vanj smo zaljubljeni že vse življenje. Za nas je najlepši kraj na svetu. Ljudje so pošteni in delavni, narava nedotaknjena, hrana domača in zdrava. Kamorkoli se obrneš, je razgled, ki se ga ne naveličaš. Niti po vseh teh letih obiskovanja,« pravi Bratina.

In ni edini, ki meni tako. Že Prešeren ga je opeval in pred njim še kdo, a gotovo ga prav zaradi našega znamenitega pesnika skoraj vsi občutimo, kakor je morda najlepše zapisal Željo Kozinc, »kot svoje zatišno srce, ki nam oživlja žile z večno zvestobo zdravih voda ter prvinskim izročilom lepote in miru. Pod strmoglavimi stenami, kjer se končajo vse slovenske ceste, morda kdo najde tudi skritega Boha.«