Fajfar Srečko Lotrič trmasto nadaljuje obrt

Gorjuše so vas, tako razložena na prisojnih terasah Pokljuke, da se zdi, da so to samo posamezne hiše. Nekoliko bolj strjeno naselje opazimo, ko se odcepimo od glavne ceste in tam še nekaj časa vijugamo ter sledimo napisu Fajfar Srečko Lotrič, čisto na koncu najdemo domačijo z delavnico. Srečko Lotrič ni poslednji fajfar v Gorjušah, ki so nekoč slovele po tej obrti, ima še enega konkurenta, a neizpodbitno je, da ta obrt izumira.

Nekoč so pri kakih štirinajstih hišah izdelovali pipe, takole čez palec oceni Lotrič, ko ga obiščemo na Gorjušah 27a, kjer ima domačijo in delavnico, ob kateri nad prišleki marljivo bedi pes čuvaj. Mojster je oblečen v delovni kombinezon, v rokah ima cigareto in govori z globokim glasom, kakršnega z leti izoblikuje tobak. Vprašanje, kako to, da pipar kadi cigarete, iz njega izvleče gromko hehetanje. »Dokler nisem začel izdelovati fajf, vsaj osemnajst let nisem kadil. Potem sem jih začel delati in jih je bilo treba tudi preizkusiti, tako sem se na koncu spet navadil.«



Pri tem takoj potegne pomembno ločnico med pipo, ki vključuje obred, in cigareto, ki je instantna potešitev želje po nikotinu. »Fajfa je nekaj povsem drugega, je za užitek, za sprostitev. Z njo se je treba usesti in si vzeti kakšno uro časa. Je nagrada po delu ali priložnost za razmislek,« pozorno razlaga. Besede pipa nikoli ne uporabi, v Gorjušah je to le fajfa in obrt izključno fajfarstvo.
 

»Takšne, kot jo naredim jaz, ti še pet let ne boš!«

Ni bil vedno fajfar, čeprav se je rodil v družino fajfarjev. Obrt je leta 1907 začel njegov stari oče Viktor in nadaljeval oče Alojz. Srečko je kot otrok opazoval očeta in se verjetno že marsičesa naučil, a potem je šel v šolo, nato v službo in začel živeti svoje življenje ... »Ata me je vse življenje prosil, da bi se izučil obrti, toda jaz sem šel za elektroinštalaterja. Pa hišo sem začel zidati, zraven sem imel še kakšno kravo, zato je bilo vselej veliko dela.«

Ko je bil oče že star in bolan, so mu iz nekdanje delavnice uredili sobo za bivanje, vse orodje in drugo, kar je potreboval za obrt, pa je bilo treba pospraviti. »Takrat sem ravno imel čas, uredil sem tole delavnico in v njej majhen muzej, nato pa izpolnil tudi očetovo željo ter se lotil izdelovanja pip.« Ob prvih poskusih je bil oče sicer zadovoljen, a mu je kar odkrito povedal: »Takšne, kot jo naredim jaz, ti še pet let ne boš!«


 

Nadaljevanje družinske obrti

To ni bilo daleč od resnice, oče je prišel večkrat posedet k njemu v delavnico, mu svetoval o skrivnostih, ki jih prinese dolgoletna praksa, in naposled se je tudi Srečko tako izmojstril, da si je upal poslati svoje izdelke na ocenjevanje – in dobil certifikat za domačo umetnostno obrt. Svoji primarni obrti, elektroinštalaterstvu, je dodal še to dejavnost.

Zdaj jih izdeluje slabo desetletje, bolj iz trme in želje po nadaljevanju družinske obrti, kakor zaradi finančnega učinka. Tako tudi na vprašanje, koliko pip proda, odgovori, da jih ne šteje. Enako kot na vprašanje, koliko jih naredi. »Če bi štel čas in denar, ki ju vložim v delo, nobene ne bi naredil.« Najbolj preprosta pipa stane okoli 130 evrov, za izdelavo pa potrebuje štiri dni.



Piparstvo je tradicija, ki je samo v tej vasi stara več kot 250 let, nadaljuje, povezana pa je z rudarjenjem v teh krajih. V 18. stoletju so namreč na Pokljuki še kopali rudo, delavci pa so si ob koncu naporne službe radi privoščili pipo. V Gorjušah so izrabili priložnost za zaslužek, fajfarstvo je bilo predvsem moška dopolnilna obrt, ki so jo izvajali, kadar so utegnili, predvsem ob dolgih zimskih večerih, pomagali so ponavadi kar vsi družinski člani. Na prelomu prejšnjega stoletja je v Gorjušah živelo skoraj trikrat več prebivalcev kot danes, ko jih je nekaj več kot 130. »Gorjuške fajfe so bile znane po vsem svetu,« poudari Lotrič.
 

Značilnost gorjuških fajf

Neizpodbitno je, da je to kulturna dediščina, ki izumira, to je navsezadnje ugotavljal slovenski etnolog Boris Orel že leta 1950, ko je v reviji Slovenski etnograf objavil strokovni članek Piparstvo v Gorjušah. Dejavnost je že takrat opisal kot »eno od najstarejših in najbolj samosvojih domačih lesnih obrti«, ki pa je začela propadati – čeprav »se je pri tem obdržala na tradicionalni višini glede kakovosti izdelkov in tudi ni ostala brez novih zanimivih potez«.

V Orlovem zapisu je na fotografiji mogoče videti tudi Viktorja Lotriča v delavnici, na kar je njegov vnuk posebno ponosen in obiskovalcem rad priporoči, naj si vendarle poiščejo tisti stari članek – navsezadnje je obrt še vedno enaka, prav tako večina orodja.



Fajfo mojster še vedno izdela od začetka do konca ročno. Kako natančen, potrpežljiv in navsezadnje ljubeč mora biti do izdelka, je mogoče sklepati po ogledu posameznih pip. Na njih so detajli, ki jih lahko izdela samo izurjena roka. Srečko Lotrič previdno vzame stare pipe, ki sta jih izdelala oče in stari oče ter so zlasti bogato okrašene. Spravljene ima v manjši vitrini, ki ji pravi muzej. »Vse gorjuške fajfe imajo pokrov in intarzije, ki so izdelane iz biserne matice,« poudari in pokaže na različne motive, ki so bili prilagojeni dejavnostim uporabnikov, denimo lovcem, čebelarjem ali rudarjem.

Okrašenost fajfe je nekoč kazala tudi stan njenega uporabnika. Izdelane so v glavnem iz lesa sadnega drevja; Lotrič trenutno uporablja hruško. Najznačilnejša gorjuška pipa je čedra ali kratka pipa, kakor jo opiše sogovornik. Značilen je tudi fajfur, kajti kadili so ga furmani, ki so služili v tistih krajih.


 

Ustvarjalni nered

Delavnica Srečka Lotriča je še vedno takšna, kakršno je uredil, ko je prevzel dejavnost od očeta. Nad veliko delovno mizo bedi star televizor, ki je ves čas prižgan in nastavljen na program z domačimi vižami. Miza je polna orodja in vseh mogočih stvari, med njimi je opaziti kose pip in druge lesene izdelke. Samo s pipami kajpak ni mogoče preživeti, kajti le malo ljudi jih še kadi, lahko ugotovi vsakdo.

Zato izdeluje obeske, uhane, broške, gumbe za srečo in tudi lične kuhinjske deske, ki kar zasijejo iz ustvarjalnega nereda v prostoru. Srečko Lotrič predmete skoraj ljubeče prijema v roke, jih opisuje in jim s tem vliva življenje. Vse izdela ročno iz različnih vrst lesa, vnese intarzije, naolji in lično zapakira s certifikatom »Bohinjsko/From Bohinj«, ki zagotavlja izvirnost z geografskim poreklom. In mimogrede razkrije še skrivnost: »Kadar delam fajfe, ne smem misliti na ženske, kadar delam srčke, pa moram misliti nanje.«