Barvita skrivnostnost na skrajnem severovzhodu

Skrajni severovzhod Slovenije je od nekdaj nekaj posebnega. Tja ne zaidemo prav pogosto, kljub avtocestni povezavi se nam še vedno zdi nekoliko predaleč, a ko smo enkrat tam, prav s težkim srcem zapustimo prijetno pokrajino. Bodisi da se zagledamo v valovite gričke Goričkega, prostrane ravnice Dolinskega in Ravenskega, mokrišča in jezera ali pa poslušamo oglašanje klopotca v vinogradih – povsod se razkrivata posebna privlačnost in skrivnostnost.

»Namesto koga roža cveti, namesto koga sem jaz ...« Kreslinovi verzi nas resda ponesejo v večno zasanjanost s primesmi otožnosti in tako z nami spregovorijo tudi obrazi pokrajine same. Hitro se spreminjajo in so zelo razpoloženjski, ob spoznavanju krajev pa ugotovimo, da prav vsak kroji celovit vtis o deželi. Domačini se z velikim ponosom radi razgovorijo o »beli lepotici«, Plečnikovi cerkvi Gospodovega vnebohoda v Bogojini, ki se razkazuje na cerkvenem griču nad vasjo. Njena posebnost je lesen strop s pritrjenimi lončenimi izdelki domače obrti filovskih in bogojinskih lončarjev, s čimer je arhitekt virtuozno stkal vez s starožitnostjo.



Od cerkve pot kar sama popelje mimo travnikov in hiš do znanega »Vinariuma« Franca Puhana, izletniške kmetije, kjer se v naravnem ambientu pod brajdami s pogledom na vinograde rade ustavijo skupine pohodnikov, turistov in naključnih obiskovalcev. Z vinogradništvom in vinarstvom se pri Puhanovih ukvarjajo že dolgo, v velbani kleti ob lesenih sodih s čudovitimi intarzijami je mogoče pokusiti njihova vrhunska vina (chardonnay, traminec, renski rizling, sauvignon, sivi pinot, kerner itn.). K njim se kajpak podajo domače kulinarične mojstrovine od bograča, prekmurskih kolin s krvavicami in bujto repo do domačega narezka s prekmursko šunko, prekajeno vratovino, domačimi klobasami in drugimi suhomesnimi dobrotami.
 

Časarov mlin v Berkovcih

Za Prekmurje še vedno radi rečemo, da govorimo o nekdanji žitnici slovenske dežele, saj je bilo območje v preteklosti posejano z žitnimi polji in mlinskimi kolesi. Otroško ljudsko pesem Ob bistrem potoku je mlin si lahko zapojemo ob obisku gručaste vasice Berkovci nad cesto Prosenjakovci–Križevci, nedaleč od mejnega prehoda z Madžarsko. Tam je na robu gozda ob Ratkovskem potoku znamenit, odlično ohranjen Časarov mlin. Naselje je bilo do leta 1918 pod avstro-ogrsko monarhijo in je sodilo v okvir obmejnih dvojezičnih vasi vse do leta 1996. Do takrat se je vas imenovala Berkeháza (iz madžarske besede háza – dom, hiša).



Do mlina vodi prijeten kolovoz ob prostranem mokrišču nasproti evangeličanske kapelice v Berkovcih. Mlin so začeli graditi leta 1930, leta 1946 pa so vanj vgradili za to območje prirejeno Francisovo turbino, ki je bila za njegovo nemoteno delovanje nepogrešljiva, kajti v sušnih obdobjih je nadomeščala vodno kolo. V mlinu je bila v letih 1958–1968 še oljarna s hidravlično stiskalnico za pridelavo bučnega olja. Mlin, ki je nehal delovati leta 1968, je danes kulturno-tehnični spomenik, v njem je na ogled muzejska zbirka, njegovo oskrbo pa je prevzel bližnji Časarov sorodnik, strojni inženir Zvone Petje.
 

Rotunda v Selu

Od Časarovega mlina se lahko peš ali s kolesom podamo do bližnje romanske rotunde v Selu (madž. Nagytotlak), le dva kilometra zahodno od slovensko-madžarske meje. V izjemnem arhitekturnem biseru je danes podružnična cerkev svetega Nikolaja in device Marije, na vzpetini nad dolinskim dnom Kobiljskega potoka, s čimer je obvarovana pred poplavnimi vodami. Rotunda s prepoznavnimi romanskimi odprtinami in stavbnim stilom je bila zgrajena v 13. stoletju ob srednjeveški prometni poti iz Alp v Panonsko nižino in velja za ostanek domnevno obsežnejše srednjeveške postojanke. Njeni temelji so iz bazaltnega tufa, obdaja pa jo okrogli plašč iz opeke, pridobljene v neposredni okolici. Notranjost je bila domnevno prvič poslikana okoli leta 1300, od tedaj jo namreč dopolnjuje tematsko celovita upodobitev pohoda in poklona modrih z Vzhoda. Ta med drugim velja za enega pomembnejših primerov zgodnjegotskega stenskega slikarstva. Današnjo, deloma rekonstruirano podobo so svetišču povrnili po obsežnih konservatorskih in restavratorskih delih leta 1956, poslikavo v kupoli pa restavrirali leta 1980.
 

Lendavska »črna« legenda

Lendava, kjer je opaziti dvojezične javne napise, ima zelo razgibano zgodovino, prepleteno s pestro etnično in versko sestavo. Tu so od sredine 18. stoletja živeli Judje Aškenazi, ki so se ukvarjali zlasti s prodajo vina košer; v Lendavi so imeli trgovine z mešanim blagom, hranilnico, znana judovska družina pa je upravljala tudi tovarno dežnikov. V Dolnji Lendavi je leta 1880 živelo približno 12 odstotkov Judov, njihov množični izgon in iztrebljenje pa sta se zgodila med drugo svetovno vojno. Na njihovo preteklost nas danes spominjata mestna sinagoga z muzejsko zbirko o življenju lendavske judovske skupnosti in judovsko pokopališče v bližnji Dolgi vasi.



Skrivnostno in nekoliko temačno zgodbo zvemo tudi ob odstiranju zgodovine lendavskega gradu, kjer naj bi v temnih, strašnih časih turških obleganj živel madžarski vitez Mihael Hadik in po naročilu takratnega lendavskega grofa Bánffyja opravljal službo poveljnika grajske straže. Med Hadikom in grofovo mlajšo sestro Katarino naj bi se kmalu vnela ljubezen, vendar je v eni od bitk s Turki Hadikov konj na strmini omahnil, viteza pa so nasprotniki pokončali. Zaljubljeni Katarini se je omračil um, z grajskega stolpa se je vrgla v smrt, grof pa je dal njeno okno zazidati in na njegovem ozadju so naslikali podobo »črne« Marije.

Legendarnega junaka v Lendavi vsi poznajo; za otroke prirejajo Hadikove počitnice, po njem se imenujejo nekatera društva in izletniška kmetija Hadik, za najpogumnejše pa je na voljo tudi Hadikova kri – modra frankinja z obronkov Svete trojice. Na istoimenskem hribu v Lendavskih goricah naj bi dal namreč grof Bánffy z vojaškimi častmi pokopati Hadikovo truplo.
 

Po razgled z Vinariuma

Da se v polnosti naužijemo panoramskega pogleda na čudovito okoliško pokrajino in zaobjamemo sliko štirih držav, Slovenije, Madžarske, Hrvaške in Avstrije, je vsekakor priporočljiv vzpon na lendavski razgledni stolp, imenovan tudi Vinarium. Do priljubljene znamenitosti, ki so jo zgradili leta 2015, se pripeljemo po turistični vinski cesti Lendavske gorice, kjer nas vso pot spremljajo slikoviti vinogradi. Stolp je visok 53,5 metra in je najvišji razgledni stolp v Sloveniji, na najvišjo razgledno ploščad pa se lahko povzpnemo po 240 stopnicah ali uporabimo dvigalo. Zasnovan je po idejni zamisli tehnike pletenja košar, značilne za ta del Prekmurja. Leta 2016 je kot inovativni in kreativni turistični objekt prejel priznanje Slovenske turistične organizacije in je iz leta v leto bolj obiskan.

Panoramsko vožnjo po turistični vinski cesti in ogled stolpa si številni popestrijo z obiskom katere od kleti, ki jih je tod na pretek: vinska klet Kelenc in vinarna Cuk v Lendavskih goricah, vinska klet Rožman v Dolgovaških goricah itn.
 

Za sladokusce

Prekmurje, na prepihu tako različnih narodov in medkulturnih vplivov, je samo po sebi tudi območje raznorodnih, mešanih gastronomskih užitkov. Barvita paleta jedi si zasluži našo pozornost že zaradi skrivnostnih poimenovanj, nepoznavalcem nekoliko manj znanih. Da o njihovi slastnosti niti ne govorimo, številne jedi imajo veliko vzporednic z bližnjo Madžarsko, na prvem mestu, denimo, bograč, golažu podobna jed, le da ga sestavljajo vsaj tri vrste mesa in se krompir kuha v golaževi osnovi. V madžarskem jeziku pomeni beseda bogracz namreč posodo, nekoč pastirski kotel, ki je bil z verigo obešen na stojalo in v katerem so si pastirji po celodnevni paši pripravljali hranljivi obrok.

Jed, ki jo poznajo tudi v madžarski kulinariki, so še tukajšnji langoši, ponvičniki iz krompirjevega testa z mesnimi ali zelenjavnimi premazi, in retaši, splošno znani kot zavitki. Pripravljajo jih iz številnih vrst sadja, skuto pa tudi iz zelja in repe ali maka, v različnih kombinacijah. Zelo prekmurski so seveda krompirjevi žganci dödoli, skutni ali kisilakovi rezanci in nepogrešljiva ajdova zlevanka, ki se ponudi kot topla predjed ali prigrizek.

Med sladicami od nekdaj blesti prekmurska gibanica, od leta 2010 na evropski ravni tudi zaščitena kot zajamčena tradicionalna posebnost, najstarejši pisni vir o njej pa sega v leto 1828. V svojem spisu jo namreč omenja župnik Jožef Kosič kot tradicionalno sladico, ki ne sme manjkati na nobeni svatbi. Prav tako slastna, a veliko preprostejša je posolanka iz testa, skute in smetane, za konec pa ne smemo pozabiti na avtentični prekmurski sladoled z dodatkom bučnega olja. K že omenjenim vrhunskim vinom iz tega okoliša lahko dodamo še priljubljeno pijačo škropec, belo vino s kratkim brizgom vode iz steklenice s sodavico.