Dobri stari svet, Belle Époque – približno od leta 1880 do začetka prve svetovne vojne – je bil tudi zlato obdobje evropskih termalnih zdravilišč. Toplice, že prej znane kot prostori za terapijo in zabavo premožnega sloja, niso imele le pomembne vloge pri razvoju sodobnega turizma, pač pa so zlagoma začele povezovati vladajoči razred in rastoči srednji sloj ter postale del številnih pomembnih političnih, umetniških in drugih družbenih dogodkov. Skratka, znamenite toplice so pomembna mesta evropske kulture.



Zdravilišča s tradicijo poskušajo ohraniti podobo mondenih turističnih ciljev. Mednarodna skupnost Great Spas of Europe (Velike evropske toplice), ki vključuje enajst znanih termalnih zdravilišč iz sedmih držav – Nemčije, Velike Britanije, Češke, Italije, Belgije, Francije in Avstrije – je zato vložila zahtevo, da se vpišejo na Unescov seznam svetovne dediščine. Vsa ta zdravilišča so se razvila med letoma 1700 in 1930, okrog naravnih mineralnih vrelcev.

Člani skupnosti Velikih evropskih toplic so Bad Ems, Bad Kissingen, Baden-Baden, mesto Bath, Františkovy Lázně, Karlovy Vary, Mariánské Lázně, Montecatini Terme, Spa, Vichy in Baden pri Dunaju (Baden bei Wien), ki je najbližji Sloveniji. Pravzaprav je ob cesti proti Sloveniji, približno 30 kilometrov južno od Dunaja. Iz središča avstrijskega glavnega mesta od leta 1841 do Badna vozi vlak; badenska železnica znotraj Dunaja poteka po tramvajskih tirnicah in nato po železniških tirih, na progi, ki vodi v smeri Gradca.



Baden je prvo večje mesto na tej poti, vendar ni edino termalno zdravilišče v tem delu Avstrije. Južno od Dunaja, na območju Dunajskega gozda, jih je še nekaj, z že dolgo znanimi izviri mineralne vode. Takšni izviri – Therme Wien – obstajajo tudi v južnem predmestju Oberlaa, ki je danes del dunajskega 10. okraja. Južno od avstrijske prestolnice so najprej Baden, nato Bad Vöslau in Bad Fischau.

Tej skupini mineralnih vrelcev, znanih že iz rimskih časov, rečejo tudi Linija toplic (Thermenlinie).
V antičnih časih so na pobočjih Dunajskega gozda sistematično sadili velike vinograde, ki zdaj sestavljajo avstrijsko vinsko območje na omenjeni Liniji toplic. Baden, največje mesto na tem območju, se je v starorimskem obdobju imenoval Aquae (Vode). Leta 1480 je dobil status svobodnega mesta, ki pa so ga Madžari in Turki večkrat zasedli in porušili. V Baden so prihajali številni vladarji, ne le Habsburžani; tu so bili tudi ruski car Peter Veliki, poljski kralj Avgust Močni itd.


 

Mesto bidermajerja

Arhitekturno jedro današnjega Badna je raznoliko, a kljub temu je to najbolj tipično avstrijsko »mesto bidermajerja« – kar je tudi njegov vzdevek. Zgodovinsko središče je bilo večinoma oblikovano v prvi polovici 19. stoletja, ko je avstrijskemu cesarstvu vladal Franc I. Avstrijski. Ta je redno prihajal v Baden med letoma 1811 in 1832. V tem času, od padca Napoleona leta 1815 do revolucionarnega leta 1848, je bilo tudi obdobje bidermajerja. Spominjajo se ga kot sloga ponižnih državljanov, ki še niso imeli političnih pravic in so uživali v svojem domačem, intimnem okolju, vendar je bil začetnik tega sloga vladajoči razred.



Ludwig van Beethoven se je, denimo, zdravil v Badnu, ko je to mesto bilo cesarska poletna rezidenca. Bilo je v letih 1821–1823, ko je izgubil sluh. Kljub temu je tam napisal velik del svoje slavne Devete simfonije. Hiša, v kateri je prebival, je bila dom mojstra predelave bakra, danes pa je v njej muzej, ki spominja na velikega skladatelja. Pred njim je Baden obiskoval že Wolfgang Amadeus Mozart.

Tudi znani pisatelji, dramatiki Grillparzer, Raimund, Nestroy in drugi, so prihajali na počitek in terapije v zdravilišču. V središču mesta sta veliko mestno gledališče pa tudi poletna arena za izvajanje oper, operet, koncertov itd. Mestno gledališče, zgrajeno leta 1909, je eno od 48, ki jih je med letoma 1870 in 1913 projektiral dunajski arhitekturni biro Fellner in Helmer. Njihove velike gledališke stavbe še vedno stojijo v mnogih državah, med Zürichom, Hamburgom in Odeso. Baden nasploh ima imidž mesta umetnikov, zato ni presenetljivo, da je tam dom za umetnike, kjer mnogi znani igralci, operni pevci, skladatelji, pisatelji, likovni in drugi umetniki živijo v poznih letih svojega življenja.
 

Kot v Avstro-Ogrski

V središču mesta je več arhitekturnih znamenitosti, na primer badenska cesarska hiša (Kaiserhaus Baden), ki jo je leta 1813 kupil cesar Franc I. in jo preuredil v svojo poletno rezidenco. V njej je v drugi polovici prve svetovne vojne živel zadnji avstro-ogrski cesar Karel I., ki je v Baden preselil tudi vrhovno poveljstvo avstro-ogrske vojske. Po drugi svetovni vojni, do leta 1955, je bilo v Badnu poveljstvo Rdeče armade za Avstrijo, in sicer v impozantni stavbi igralnice Baden (Casino Baden). Zgrajena je bila v 80. letih 19. stoletja kot stavba zdravilišča; po prenovi leta 1995 je bila prav to največja evropska igralnica. Ob igralnici, ki je danes tudi kongresni center, je znamenit zdraviliški park (Kurpark), zato se v tem delu Badna obiskovalec počuti kot v Avstro-Ogrski na prelomu iz 19. v 20. stoletje.



V Badnu, ki se je sicer razvil okoli vročih vrelcev, ki so jih že v antiki uporabljali v terapevtske namene, vsak dan privre na dan več kot štiri milijone litrov vode s precejšnjo količino žvepla in s temperaturo od 32 do 36 stopinj Celzija. Na preteklost spominjajo poimenovanja vrelcev; turisti lahko obiščejo Rimski izvir, ki je na koncu dolgega hodnika, podobnega rudarskemu. Tudi Ženska kopel spominja na stare čase. Stavba je iz 70. let 19. stoletja, v njej pa je zdaj muzej mednarodno priznanega avstrijskega slikarja Arnulfa Rainerja. Tam organizirajo tudi posebne razstave. V notranjosti kopališč so ohranjene stare kabine; slike zdaj visijo na stenah teh kabin, zaradi česar je ta razstavni prostor edinstven. Baden ima še tri velike, sodobne kopališke komplekse: Rimske terme (Römertherme), Badenski zdraviliščni center (Badener Kurzentrum) in Badenerhof.
 

Festival vrtnic še traja

Mesto je znano tudi po vrtnicah. Prav te dni (do 27. junija) poteka v devet hektarov velikem badenskem Doblhoffparku – kjer je velik rozarij – tradicionalni Festival vrtnic. V Badnu menijo, da je ena glavnih znamenitosti mestna vinoteka z lokalnimi vini, ki jo je najti v nekdanji kmetijski stavbi cistercijanskega samostana Heiligenkreuz.