Zelena knjiga o staranju – za solidarnost med generacijami

Potem ko je evropska komisija junija lani objavila poročilo o učinku demografskih sprememb v Evropi, je konec januarja predstavila zeleno knjigo o staranju. Okvir za razpravo o staranju v Evropi – javno posvetovanje bo trajalo 12 tednov in se bo končalo v drugi polovici aprila – ima podnaslov Spodbujanje solidarnosti in odgovornosti med generacijami.

Ob obilici že znanih podatkov o demografskih spremembah v Evropi je zanimiv tisti, ki napoveduje, da bo do leta 2070 delež prebivalstva te celine predstav­ljal manj kot štiri odstotke svetovnega prebivalstva. Staranje, ki je eden od vzrokov za tovrstne napovedi, močno zaznamuje vsakdanje življenje ljudi in celotno družbo: vpliva na gospodarsko rast, fiskalno vzdržnost, zdravstveno varstvo, dolgotrajno oskrbo ter splošno dobro počutje in socialno kohezijo. Zato je evropska komisija pripravila zeleno knjigo o staranju, ki je še aktualnejša zaradi pandemije.



Posamezne države se s temo staranja prebivalstva že ukvarjajo in izboljšujejo sisteme izobraževanja in usposabljanja, spodbujajo daljše in polnejše delovno življenje ter reformirajo sisteme socialnega varstva in pokojninskih sistemov. »Vendar je glede na obseg in hitrost tega trenda in glede na posledice, ki ga bo imel za družbo, treba preučiti tudi nove pristope,« so zapisali v uvodu zelene knjige.
 

Dva temelja

Obstajajo številni načini, kako preprečevati ali omejevati negativne učinke staranja prebivalstva na družbo. Zlasti dva koncepta politike lahko omogočita uspešno starajočo se družbo: zdravo in aktivno staranje ter vseživljenjsko učenje. Pristopa, ki seveda potrebujeta podporo javne politike, sta najuspešnejša, če se ju začne uporabljati zgodaj.



Toda, opozarjajo v zeleni knjigi, dostop do visokokakovostnega izobraževanja in usposab­ljanja ni nekaj samoumevnega, zlasti ne v redko poseljenih regijah z nizkimi prihodki – v teh živi 31 milijonov Evropejcev –, kjer ljudi od ustreznih izobraževalnih ustanov morda ločijo velike razdalje. Zato bodo podeželska in oddaljena območja verjetno potrebovala naložbe, s katerimi se bo zagotovilo večjo možnost povezav.
 

Delovno življenje

Problem starajoče se družbe lahko ublaži tudi daljše delovno življenje. Vendar je diskriminacija na delovnem mestu razširjena in bolj prizadene nekatere skupine: starejše – po 50. letu se tveganje dolgotrajne brezposelnosti povečuje –, ženske, invalide, pripadnike rasnih ali etničnih manjšin.



Poleg potrebe po večji produktivnosti in naložbah v raziskave in razvoj vidi evropska komisija priložnost v »srebrnem gospodarstvu«, gre za pojem, povezan s povpraševanjem po izdelkih in storitvah, ki odražajo posebne potrebe in želje starejših. Po ocenah naj bi se srebrno gospodarstvo od leta 2015, ko je obsegalo 3,7 bilijona evrov, povečevalo za približno pet odstotkov na leto in bi leta 2025 znašalo že 5,7 bilijona evrov. Kar seveda pomeni nove zaposlitvene možnosti. Če se ne bo povečala mobilnost delovne sile in na primer omogočilo ljudem z migrantskim ozadjem, da opravljajo delo glede na njihove kvalifikacije, znanje in spretnosti, bo delovne sile na območju Evropske unije primanjkovalo.

»Te nove razmere spreminjajo naše dojemanje staranja in opozarjajo, da starejši z medgeneracijskim učenjem in kohezijo pomembno prispevajo k družbi in gospodarstvu,« so zapisali v zeleni knjigi, kjer poudarjajo pomen ohranjanja aktivnosti starejših: od prostovoljskih dejavnosti, medgeneracijskega učenja do aktivne mobilnosti.



Za nekatere pa upokojitev ne pomeni le zmanjšanja dohodka, ampak tudi tveganje revščine v starosti. Podatki kažejo, da so pokojnine žensk v Evropski uniji v povprečju za kar 29,5 odstotka nižje od pokojnin moških. Leta 2019 je bilo 37 odstotkov migrantov iz tretjih držav izpostavljenih tveganju revščine in socialne izključenosti v primerjavi z 22 odstotki mobilnih državljanov EU. Podobno velja za starejše invalide.
 

Vzdržni pokojninski sistem

Če ne bo dodatnih reform, bosta večje število upokojencev in manjše število delovno sposob­nega prebivalstva verjetno pri­vedla do višjih prispevkov in nižjih nadomestitvenih stopenj pokojnin, da se zagotovi vzdrž­nost javnih financ. »Tak razvoj lahko dvojno obremeni mlajše generacije in zato sproža vprašanja medgeneracijske pravičnosti,« opozarjajo v zeleni knjigi in nadaljujejo: »Ključni odgovor na to je daljše delovno življenje.«


Glede na zadnje Eurostatove projekcije prebivalstva bi koeficient starostne odvisnosti starejših v Evropski uniji leta 2040 ostal enak kot leta 2020 le, če bi se delovno življenje – v povprečju – podaljšalo na 70 let. Pokojninski sistemi bi lahko daljše delovno življenje podpirali z različnimi ukrepi, tudi z omejitvijo predčasnega upokojevanja na objektivno utemeljene primere, vzpostavit­vijo splošne pravice do dela po upokojitveni starosti in s prožno pokojninsko shemo.


 

Zdravstvo in dolgotrajna oskrba

Starost prinaša tudi vedno večjo potrebo po dolgotrajni oskrbi. To se lahko odloži v poznejšo starost z zdravim načinom življenja, zdravjem in varnostjo pri delu ter aktivnim socialnim življenjem, a je pogosto neizogibno dejstvo. Zato bo to še dodaten izziv v nekaterih oddaljenih regijah, kjer šepata kakovost in obseg razpoložljivih socialnih storitev. »Način, kako se družbe pripravljajo na staranje, mora preseči gospodarska vprašanja ter kakovostne in cenovno dostopne storitve. Razmisliti moramo o tem, kako generacije živijo skupaj,« so zapisali v zeleni knjigi.

Zaradi demografskih sprememb bo, po ocenah, v sektorju zdravstvenega in socialnega varstva v prihodnjih desetih letih osem milijonov novih delovnih mest. Število ljudi, ki bi lahko potrebovali dolgotrajno oskrbo, se bo v Evropski uniji predvidoma povečalo z 19,5 milijona leta 2016 na 23,6 milijona leta 2030 in 30,5 milijona leta 2050.



Države članice se na področju dolgotrajne oskrbe spopadajo z izzivi zagotavljanja dostopa, cenovne dostopnosti in kakovosti dolgotrajne oskrbe ter ustrezne delovne sile. »Mnogi, ki potrebujejo oskrbo, do nje ne morejo dostopati zaradi vrzeli v ponudbi, visokih stroškov ter pomanjkanja socialne zaščite ali zavarovanja, ki bi omogočila cenovno dostopnost,« opozar­jajo v zeleni knjigi in kot dodatne smeri rešitev navedejo socialne in tehnološke inovacije, integrirano oskrbo, socialna podjetja in neprofitne organizacije. V nasprotnem primeru, če države ne bodo vzpostavile ustrezne socialne varnosti, čaka številne revščina. S tem, da je treba vzpostaviti takšne sisteme starajoče se družbe, ki bodo fiskalno vzdržni.

Pri iskanju rešitev, povezanih z demografskimi spremembami, pa ne gre le za ohranjanje rasti in socialno državo, so zapisali v zeleni knjigi: »Gre tudi za našo družbo kot celoto in način, kako medgeneracijsko sodelujemo.« Ne gre torej samo za odziv politike na družbeno-gospodarske posledice staranja, ampak naj bi našli in podprli dolgoročne trajnostne politike v korist ljudem vseh starosti.