S kakšnimi težavami starejših se ukvarjajo pri Amnesty International?

S kakšnimi težavami, povezanimi s starejšimi, se srečujete v društvu?

Pri našem delu se največkrat soočamo z izzivi dolgotrajne oskrbe. K sreči je bil pred kratkim sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi, vendar s tem delo še ni končano. Skupaj z drugimi, aktivnimi na tem področju, zdaj od oblasti zahtevamo, da v pripravo pravilnikov in podzakonskih aktov za ta zakon vključi strokovno in zainteresirano javnost. Tudi sicer vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe odpira vrsto vprašanj. Med drugim to, kaj bo v prihodnje z javnim sistemom domov za starejše, kot jih poznamo danes.

»Smo tako majhna država, da si take razdrobljenosti sistemov ne bi smeli privoščiti,« pravi Blaž Kovač. FOTO: Osebni arhiv

Kaj s tem mislite?

Zakon predvideva, da se bodo vsi sedanji domovi za starejše spremenili v zavode za dolgotrajno oskrbo. To pomeni, da navadnih domov sploh ne bo več in nastanitve starejših bodo prepuščene trgu. Sklepamo, da se bodo zato dvignile cene, pri čemer je vprašanje, kako bo mreža socialne varnosti urejala potrebe po nastanitvah tistih starejših, ki so zdravi oziroma ki ne potrebujejo dolgotrajne oskrbe. S tem, ko smo rešili dolgotrajno oskrbo, je razpadel običajni sistem nastanitve, kar pomeni, da se bo s tem izzivom treba spoprijeti čim prej. Ni nerešljiv, toda politika za zdaj na to temo ni ponudila nobenih razmislekov in vizije.

O kako veliki spremembi pri domovih za starejše govorite?

Domov za starejše kot socialnih zavodov, kakršne poznamo, ne bo več. S pravnega vidika sploh ne bomo imeli domov za starejše. Zato je v zakonu izjema, da bodo zavodi za dolgotrajno oskrbo izvajali socialno oskrbo. S tem vprašanjem smo se in se še bomo ukvarjali in spremljali, kako se bo področje razvijalo. Ne bi bila pametna rešitev, da bi imeli samo še domove za starejše, ki so na trgu.

Problem je tudi v tem, da imamo razdrobljene sisteme, na primer pomoč na domu, ki je v domeni občin in ne sodi v dolgotrajno oskrbo, pa dolgotrajno oskrbo, ki jo zagotavlja država, in potem še ločeno oskrbo oseb z ovirami. Smo tako majhna država, da si take razdrobljenosti ne bi smeli privoščiti.

Kaj je druga pomembna tema, povezana s starejšimi, ki jo obravnavate v društvu?

Drugi sklop so zelo praktična pravna vprašanja glede dedovanja, upokojitve ali kako urediti stvari v primeru demence. To so pomembne teme, vendar se nanašajo na konkretne primere. Pri tem zagotavljam svetovalno podporo društvu Spominčica.

Največ vprašanj, s katerimi se ukvarjajo v Amnesty International, je povezanih z dolgotrajno oskrbo. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Tretji sklop pa je spet na ravni sistema?

Da, to je popolno pomanjkanje sistemskih ukrepov na področju starejših, od prevozov, kar rešujejo zasebne pobude, kot sta Prostofer in Sopotniki, do adaptacij stavb, s katerimi bi starejšim omogočili, da bi lahko dlje živeli samostojno. V strategiji dolgožive družbe oziroma akcijskem načrtu zanje ni predviden niti evro, in to bode v oči. Pri dvigalih, na primer, prav piše, da zanje niso predvidena nobena sredstva, kar je razlog za skrb, ker ne delamo celostno. Z vgradnjo dvigala namreč ne pomagamo samo starejšemu, da ne bo – take primere imamo – obsojen na življenje v petem ali šestem nadstropju stanovanjskega bloka, ker ne more po stopnicah. Poleg tega vgradnja dvigal prinaša službe, je neposredna investicija v gospodarstvo, a očitno tega nihče ne vidi.

Kaj je vaš cilj?

Skupaj z drugimi smo si zelo prizadevali za dolgotrajno oskrbo in zakon je bil sprejet. Zdaj imamo druge cilje, kot je zagotovitev podpornih mehanizmov – dvigala, adaptacije – tako da bi omogočili čim bolj kvalitetno starost na domu oziroma da starejšim ne bi bilo treba iskati nastanitev v institucijah. Pri teh temah bomo na sistemski ravni še delovali. Poleg tega že vso epidemijo skrbno spremljamo položaj starejših kot posebne ranljive skupine pri vprašanjih cepljenja, stikov z bližnjimi, zahteve po preiskavi glede domnevnega triažiranja ...