V nadaljevanju preberite:

Davida B. Voduška sem imel priložnost spoznati kot razsodnega in pronicljivega moža z žlahtnim pogledom na bližnjega. Predstavil mi ga je njegov dolgoletni prijatelj Igor Ravnik, ki mi ga je priporočil kot pisca spremnega besedila h knjigi, ki jo je Maja Lupša prevedla v slovenščino, Pomoč pri seksualnem življenju ljudi s hendikepom. O temi, o kateri se ne sliši in je za večino onkraj vsakega zanimanja, je takrat zapisal: »Končno nekdo reče bobu bob.«

Okolje in družba nekaterih težav, ki bi bile enostavno rešljive, pogosto ne prepoznata, če pa jih, jih ne razumeta ali nočeta razumeti, sploh pa marsikdaj nočeta, ne moreta in ne znata pomagati, je nadaljeval. Nedvoumno se je zavzel za pomoč tistim, ki si ne morejo pomagati sami. Navdušil me je, tako kot tudi v tokratnem pogovoru, z umirjenostjo in neposrednostjo.