Posledice koronakrize bodo nosili mladi in stari

Kaj se je v času krize zaradi koronavirusa zgodilo na področju duševnega zdravja, medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti, kaj smo se naučili in kako lahko v prihodnje ravnamo drugače? Odgovore so iskali udeleženci spletne medgeneracijske kavarne Medgeneracijski izzivi v mednarodnem okolju v organizaciji Zdusa in Mekosa. Strinjali so se, da bodo posledice krize zaradi koronavirusa nosili mladi in stari, zato se bo treba še bolj medgeneracijsko povezovati na vseh ravneh, v domačem in mednarodnem okolju.

Podpredsednica Zdusa Jožica Puhar je uvodoma prebrala skupno izjavo za javnost Evropskega mladinskega foruma, ki ga sestavlja več kot sto nacionalnih mladinskih svetov in mednarodnih nevladnih organizacij in združuje več deset milijonov mladih iz vse Evrope, ter evropske mreže neprofitnih organizacij AGE Platform Europe, ki zagovarja interese več kot 190 milijonov Evropejcev, starih več kot 50 let, ki so jo sestavili med prvim in drugim valom epidemije.

Ni čas za razdvajanje, temveč za sodelovanje

Temeljno sporočilo je, da zdaj ni čas za razdvajanje mladih in starih, pri čemer so mladi prikazani kot nepremišljeni, neprevidni ali pa da jih epidemija preprosto ne moti, starejši pa so označeni kot ranljivi, neuporabni in potrebujejo zaščito. Niso samo starejši edina ogrožena skupina v tej pandemiji, velikokrat so prizadeti tudi številni ranljivi mladi s kroničnimi boleznimi, tudi zanje covid-19 predstavlja veliko grožnjo. V tem kontekstu so medgeneracijski stereotipi in diskriminatorna stališča še bolj presenetljivi. Sovražni govor, starostni komentarji v družbenih omrežjih, specifični ukrepi za starejše v nekaterih državah … so prizadeli tako mlade in stare, spregledani pa so mnogi drugi boji, s katerimi se ob zapiranju družbe soočajo eni in drugi.

Raziskave so pokazale, da se številni starejši, ki živijo sami ali v domovih, zlasti tisti, ki manj poznajo digitalne veščine, počutijo izolirane, zanemarjene, kar v najresnejših primerih vodi do poslabšanja zdravja ali zlorabe. Mladi pa poročajo o najnižji ravni dobrega počutja in ostajajo skupina, ki je najbolj izpostavljena depresiji. Pri tem obe skupini na zelo podoben način tvegata, da ju bodo dolgoročne posledice krize prizadele v prihodnjih letih.

Priložnost za trdno medgeneracijsko pogodbo

Treba je spomniti, da smo v tem vsi skupaj, vsi imamo vlogo pri premagovanju širjenja okužbe in skrbi drug za drugega. Ko gre za preprečevanje širjenja virusa, upoštevanje ukrepov, kot sta umivanje rok in nošenje maske, so razlike v stališčih in dejanjih med starostnimi skupinami minimalne. Priča smo tudi neverjetnemu porastu solidarnosti iz vseh delov družbe, od mladih in mladinskih organizacij, ki nudijo podporo najbolj ranljivim v svojih skupnosti, pomagajo dostavljati živila in podobno, do upokojencev, ki se vračajo na delo, da bi pomagali javnemu zdravstvu v sili.

Navsezadnje bo te epidemije nekoč konec. Takrat se bo treba soočati s posledicami, brezposelnostjo mladih in starejših, manjšimi javnimi prihodki zaradi nove gospodarske krize, grožnjo za javne sisteme socialnega in zdravstvenega varstva, ki skrbijo za vse, mlade in stare. »Obdobje okrevanja je treba vzeti kot priložnost, da zagotovimo, da bodo politični temelji postavljeni na trdni medgeneracijski pogodbi, in ne na tekmi med starostnimi skupinami. Če omogočimo ljudem vseh starosti, da odigrajo svojo vlogo pri okrevanju, lahko ponovno zgradimo našo družbo na močnejših temeljih. Prvi korak je, da se človekove pravice enako uporabljajo za vse starosti. Vsi se staramo in upamo, da bomo to lahko počeli dostojno,« so še zapisali v skupni izjavi.

Tudi v poročilu OECD je veliko priporočil, ki izhajajo iz ocen v 42 državah, kako naj politiki v posameznih državah upoštevajo medgeneracijsko sodelovanje, da se bodo mladi opolnomočili, stari pa ne bodo potisnjeni ob rob, je opozorila Puharjeva.

Duševne stiske mladih

Mladinska delegatka pri OZN Lucija Karnelutti je povedala, da je tudi letošnji dan OZN v znamenju 76. obletnice, ki je bil 24. oktobra, v povratku v novo normalnost poudarjal pomen medsebojnega sodelovanja narodov in različnih družbenih skupin. Opozorila je, da imajo mladi – v starosti med 15. in 24. letom predstavljajo 16 odstotkov svetovnega prebivalstva, prišteti pa je treba še mlajše od 15 let – veliko duševnih stisk. Samo v Sloveniji, ki je do zdaj veljala za dobro urejeno na tem področju, je kar 30 odstotkov mladih poročalo o stiskah, tesnobi, depresiji, veliko jih razmišlja o samomoru in samopoškodovanju.

Priča smo neverjetnemu porastu solidarnosti iz vseh delov družbe, od mladih, ki nudijo podporo najbolj ranljivim, pomagajo dostavljati živila in podobno, do upokojencev, ki se vračajo na delo, da bi pomagali javnemu zdravstvu v sili. FOTO: Leon Vidic/Delo

Že več let si prizadevajo, da bi v izobraževanje dodali vsebine, ki bi pomagale okrepiti duševno zdravje mladih, vendar se do zdaj to ni zgodilo. Ob učenju in delu na daljavo so bili svetovalni delavci še bolj oddaljeni in mladi so se morali sami spoprijemati s temi občutki. Opaža pa, da so mladi bolj pripravljeni spregovoriti o stiskah in o tem, da jemljejo zdravila.

Pred štirimi tedni se je udeležila zasedanja generalne skupščine OZN, kjer je bilo v odboru, ki se ukvarja s človekovimi pravicami, poudarjeno, da smo si mladi in stari na večini področij edini zvesti partnerji, ki se zavedajo, v katera področja je treba v prihodnje usmerjati energijo: v boj proti revščini in brezposelnosti, zagotavljanje osnovnega prihodka in pomoči vsem, zagotavljanje dostopa do kakovostnega izobraževanja in vseživljenjskega izobraževanja, ne glede na starost. »V zadnjih dveh letih je nastalo veliko idej, ki bi jih bilo škoda kar tako vreči stran, zato je potrebno doseči, da nas poslušajo in da bomo tudi slišani,« je dejala Lucija Karnelutti.

Mladi odtujeni, starejši osamljeni

V razpravi so udeleženci med drugim pripomnili, da največ predsodkov in stereotipov širi srednja generacija, kot da ne čuti, da bo nekoč stara. Znova so tudi opozorili, da medtem ko se mladi velikokrat soočajo z odtujenostjo zaradi uporabe elektronskih naprav in interneta, pa je veliko starejših, ki nimajo pametnih telefonov, računalnikov in interneta in se jih tudi nikoli ne bodo naučili uporabljati. Na tem področju so opozorili na velike razlike med starejšimi, ki živijo v mestih, in tistimi, ki živijo na podeželju, zunaj velikih središč.

Čas med krizo so mnoge države izkoristile za krepitev področja digitalizacije, treba pa je doreči, kako najti rešitve za tiste, ki novih tehnologij ne bodo nikoli uporabljali. Povsod načeloma piše, da »nikogar ne bomo pustili zadaj«, nikjer pa ni govora o tem, kako rešiti težave tistih, ki ne bodo uporabljali digitalnih storitev, s čimer se bo treba ukvarjati tudi po tej krizi.

»Del populacije se ne bo nikoli mogel navaditi na pametni telefon, tudi njim moramo omogočiti, da se bodo lahko prijavili k zdravniku, šli na občino po dokumente; dogaja pa se, da v kakšni restavraciji niti cenika ne dobiš v fizični obliki, in če nimaš pametnega telefona, ga ne moreš skenirati,« je opozorila Puharjeva.

Ukinjanje poslovalnic in (ne)dostopnost zdravnikov

Puharjevo tudi skrbi, da država prepušča tržnemu interesu opremo za širokopasovna omrežja tudi v oddaljenih krajih in območjih, kjer tržni interes nikoli ne bo dovolj velik, da bi prinašala profit, če se bo država iz tega umaknila. Zato bi morali opozarjati, da to v državi, ki se ima za razvito in napredno, ni sprejemljivo. Opozorili so tudi na težave zaradi ukinjanja poslovalnic za dostop do različnih storitev.

Med drugim so ugotavljali, da je Slovenija po medgeneracijskem sodelovanju na vrhu, v zgornji četrtini evropskih držav, Zdus je med drugim prejel nagrado za projekt starejši za starejše, ponekod, na primer pri razvoju e-oskrbe, pa zaostajamo. Predlagali so, da bi na ZZZS naslovili pobudo, da naj uredi dostop do osebnega zdravnika; zdaj se namreč dogaja, da so številni zdravniki dostopni samo v določenih urah, in ljudje jih kličejo tudi po tridesetkrat in so po štiri ure na telefonu.