Oskrbnino je podražilo 70 domov za starejše

Ob letošnji redni marčevski uskladitvi cen je oskrbnino podražilo 70 domov za starejše. Cene oskrbe v prvi in četrti kategoriji so v povprečju višje za 1,5 odstotka. Povprečna cena za prvo kategorijo oskrbe je po novem 21,75 evra, za četrto 35,13 evra. Dve petini domov ni spremenilo cen storitev.

Lani je bila prva kategorija oskrbe po marčni redni uskladitvi cen dražja za 1,8, četrta pa za 1,5 odstotka. Po podatkih ministrstva za delo, družino, social­ne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), ki daje soglasje k spremembi cen, so se cene letos najbolj povečale v enotah Kidričevo in Juršinci, ki spadata k Domu upokojencev Ptuj, in sicer za 4,5 odstotka, najmanj pa v Domu počitka Mengeš, ki je v enoti Trzin ceno oskrbe prve kategorije povečal za pol odstotka. Cena oskrbe prve kategorije je v zasebnih domovih s koncesijo v povprečju za 25 odstotkov višja kot v javnih, cena četrte kategorije pa za 13 odstotkov.

Poziv k odgovornosti

Cene oskrbe druge kategorije ter tretje a in b se določijo tako, da ceno oskrbe prve kategorije povečajo za veljavni znesek dodatka za pomoč in postrežbo. Na ministrstvu za delo pravijo, da so glede na gospodarske razmere, povezane z epidemijo covida-19, vse izvajalce pozvali, da odgovorno pristopijo k določitvi cene ter pri tem upoštevajo plačilno sposobnost plačnikov storitve in jih čim manj obremenijo s podražit­vijo storitev.



Poudarjajo, da so prav zato, da se dodatni stroški, ki so v domovih nastali zaradi epidemije, ne bi prevalili na oskrbovance in njihove svojce, v okviru intervent­ne zakonodaje sprejeli številne ukrepe. Z njimi so domovom za starejše in tudi drugim socialno varstvenim zavodom zagotovili sredstva za dodatne zaposlitve, za varovalno opremo, za proste oziroma nezasedene postelje, različne dodatke za delo, sredstva za vzpostavitev zunanjih rdečih con … V lanskem in letošnjem letu je za te ukrepe iz proračuna skupaj zagotovljenih 56.286.325 evrov.

Ali se bodo podražile tudi druge storitve v domovih, za katere stanovalci plačujejo zelo različno, ker ni enotnega seznama teh storitev? Na MDDSZ pravijo, da nimajo podatka, koliko domov je spreminjalo cene dodatnih storitev. Kot pravijo, jih določi organ upravljanja izvajalca, opredeljene pa so v pravilniku o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev: »Gre za dodaten obseg oskrbe, ki ni del standardnega obsega posamezne kategorije oskrbe in se lahko zaračunava samo na podlagi izkazanih in dokumentiranih dodatnih stroškov, ki nastajajo pri opravljanju teh storitev. Pogoj je, da se uporabnik zanje odloči prostovoljno in da so opredeljene v dogovoru o trajanju, vrsti in načinu zagotav­ljanja storitve institucionalnega varstva.«

Cene dodatnih storitev prepuščene domovom

Na vprašanje, ali je dovolj jasno razmejeno, kaj sodi med standardne in kaj med dodatne storitve, na MDDSZ odgovarjajo: »Dodatne storitve so lahko zlasti prinašanje hrane uporabniku v sobo, če to že ni zajeto v vrsti oskrbe, ki jo prejema, oprav­ljanje storitev čiščenja bivalnih prostorov večkrat na teden ali pomoč pri osebni higieni in izvajanju dnevnih aktivnosti v večjem obsegu, kot je določeno s podrobnejšimi standardi in normativi, ki jih na podlagi javnih pooblastil sprejme Skup­nost socialnih zavodov Slovenije (SSZS), spremstvo po nakupih, storitve frizerja, pedikerja in podobno.« Pravijo, da nepravilnosti pri zaračunavanju dodatnih storitev v preteklem letu niso ugotovili.



Sekretar SSZS Denis Sahernik pravi, da bodo zaradi spremembe nekaterih stroškov, kot so stroški dela, materiala in storitev, izvajalci verjetno primorani ustrezno popraviti tudi cene nekaterih dodatnih storitev. Izvajalec je o opravljenih dodat­nih storitvah za posameznega uporabnika dolžan voditi posebno evidenco in jih na računu, ki ga izstavi uporabniku, prikazati ločeno od storitev oskrbe. »Če ministrstvo ugotovi, da izvajalec kot dodatne storitve zaračuna tiste, ki so po vsebini del standardnih, je jih je dolžan črtati s cenika in uporabniku povrniti neupravičeno zaračunane storitve,« je povedal Sahernik.


V SSZS sicer menijo, da je dovolj jasno razmejeno, kaj je standardna storitev in kaj dodatna. Ključen problem pa je, da so se potrebe stanovalcev v zadnjem obdobju bistveno spremenile, standardi pa temu niso sledili. »Nujno bi bilo spremeniti standarde oskrbe in temu ustrezno prilagoditi kadrovske normative,« pravi Sahernik.

Mnogi prisiljeni izbrati nižji standard

Dodaja, da si v SSZS prizadevajo tudi za spremembo pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev. Dokler bo namreč ostal takšen, kot je, in se bodo kot elementi za oblikovanje cen upoštevali stroški dela, materiala in storitev, amortizacije, investicijskega vzdrževanja in financiranja, ne bo mogoče poenotiti cen dodatnih storitev.



Zasebni domovi so praviloma novejši, v povprečju zagotavljajo višji bivalni standard, kar prav tako vpliva na višjo ceno. Ali je zagotovljenih dovolj postelj za bivanje stanovalcev v nižjem standardu, da lahko ti izberejo nižje cene? »Večina stanovalcev si želi enoposteljno sobo, žal pa so nekateri v obstoječem sistemu, ko morajo iz lastnega žepa pokriti skoraj 70 odstotkov stroškov bivanja, prisiljeni izbrati nižji standard,« odgovarja Sahernik. V domovih za starejše je sicer 5248 enoposteljnih sob, 5479 dvopos­teljnih, 615 triposteljnih, 348 štiri- ali večposteljnih sob in 15 apartmajev.