Občinska stanovanja paradni konj stanovanjske politike

Dunaj je mesto najemnikov, kar 76 odstotkov vseh stanovanjskih enot je najemniških stanovanj. Večina teh je ali občinskih ali v lasti neprofitnih stanovanjskih podjetij. Tako vsak četrti Dunajčan živi v občinskem stanovanju. To je zgodba o uspehu, ki jo predstavljajo na panojski razstavi, ki je do 14. aprila na ogled v Muzeju novejše zgodovine Celje (MNZC).

Gostujoča razstava Dunajski model socialnih stanovanj je nastala v sodelovanju med Avstrijskim kulturnim forumom Ljubljana, Mestno občino Celje, MNZC in dunajskim mestnim podjetjem Wiener Wohnen. Mesto Dunaj je, kot izvemo na razstavi, največji javni ponudnik stanovanj v Evropi. V nasprotju s številnimi drugimi mesti namreč Dunaj svojih občinskih stanovanj ni nikoli prodal, ampak njihovo število še povečuje. »Družba Wiener Wohnen ima v lasti okoli 220.000 stanovanj, to je štirikrat več, kot ima Celje prebivalcev,« je ob odprtju razstave hudomušno pripomnil njen avtor iz Wiener Wohnen Christian Schantl.

Mesta prihodnosti

Okoli pol milijona Dunajčanov, ki sicer prihajajo iz 180 držav, živi v občinskih stanovanjskih objektih. Občinska stanovanja so cenovno najugodnejša. Za njihovo pridobitev niso potrebna nobena osebna sredstva, najemne pogodbe so za nedoločen čas, potreben ni noben polog … V teh stanovanjih zagotavljajo prostor tudi za ranljive skupine, za osebe, ki prihajajo iz zapora, s klinike za zdravljenje odvisnosti od drog … Vsako leto dodelijo okoli 8500 novih občinskih stanovanj, čakalna doba je približno 18 mesecev, za določeno število stanovanj pa čakalne dobe sploh ni.

Neprofitna stanovanja

Poleg občinskih stanovanj pojem socialnih stanovanj obsega tudi stanovanja, ki jih gradijo neprofitni graditelji, in stanovanja, obnovljena v sklopu programa mehke urbane prenove. Neprofitna stanovanjska združenja delujejo že več kot sto let in so v tem času prispevala okoli 30 odstotkov avstrijske stanovanjske gradnje. Na Dunaju je 58 neprofitnih stanovanjskih združenj, ki vsako leto zgradijo okoli 5000 stanovanj. Imajo skupno 221.310 najemniških in zadružnih stanovanj, v katerih je povprečna najemnina 7,90 evra na kvadratni meter z obratovalnimi stroški in DDV ter je 23 odstotkov nižja kot pri zasebnikih ali komercialnih lastnikih.

Maljevac zvišal neprofitne najemnine, dražje bodo z aprilom

Kot je pojasnil Schantl, skupno tako kar polovica Dunajčanov živi ali v občinskem stanovanju ali v stanovanju ene od stanovanjskih zadrug. Model, kot ga ima Dunaj, je lahko odgovor na krizo, je razložil: »Stanovanjska kriza se ne dotika več samo tistih iz najrevnejših slojev, ampak se je dotaknila tudi srednjega sloja. 8,7 odstotka prebivalcev Evrope, kar je več kot 40 milijonov ljudi, za stanovanjske stroške porabi več kot 40 odstotkov svojega osebnega dohodka. OECD je ugotovila, da so v zadnjih letih stanovanjski stroški naraščali trikrat hitreje kot osebni dohodki.« Spomnil je na cilj EU, da bi do leta 2030 odpravili brezdomstvo, a je ta močno oddaljen.

Rešitev zrasla iz bede

Dunajski model socialnih stanovanj ima stoletne korenine. Kot je povedala avstrijska veleposlanica, Dunajčanka Elisabeth Ellison-Kramer, se je njihov model začel v času, ko »Dunaj ni bil čudovito, prekrasno mesto, ampak je zelo veliko ljudi živelo v revščini in stiski«. Med prvo svetovno vojno so ga zajele katastrofalna revščina, lakota in strašne higienske razmere, ki so bile vzrok za številne bolezni. Nastale so iniciative za gradnjo socialnih stanovanj in že leta 1933 je 200.000 Dunajčanov živelo v občinskih stanovanjih.

V podarjeni hiši občina uredila stanovanja za mlade

Dunaj že stoletje ostaja zvest ideji, da so moderna stanovanja dosegljiva vsem, danes so izzivi povezani zlasti s priseljevanjem ljudi z vseh koncev sveta. Vendar ne gre le za streho nad glavo, ampak prebivalce spodbujajo k skupnostnemu delu in sodelovanju. Tako so zasnovali sosedsko službo, ki podpira, denimo, pobude za vrtnarjenje v občinskih soseskah in spodbuja dobre sosedske odnose.

Celjski župan Matija Kovač je dejal, da je razstava prišla ob pravem času: »Predvsem z vidika, da se dostopnost stanovanj postavi kot ena temeljnih pravic ljudi in da stanovanja ne odgovarjajo le na nujne eksistenčne probleme, ampak na širša družbena razvojna vprašanja, kot so demografija, gospodarski razvoj ter seveda odnosi med ljudmi in socialna kohezija.«