Kako si narediti čim lepše praznike?

So božično-novoletni prazniki, ki so poudarjeno družinski praznik, breme za ranljive skupine, tudi za starejše?

Božično-novoletni prazniki ne pomenijo neposrednega tveganja za razvoj stisk pri predstavnikih zrele generacije, vseeno pa so tisti starostniki, ki ostanejo sami oziroma se spoprijemajo z občutki osamljenosti in ki so morda že po naravi bolj nagnjeni k temu, da jih prevzamejo čustva, bolj dovzetni, da v teh tradicionalno družinskih dneh doživljajo več neprijetnih občutkov, kot so tesnoba, žalost, otožnost ...

 Največji prazniki, med katere gotovo sodijo tudi božično-novoletni, imajo v naši civilizaciji veliko simbolno vrednost, pri ljudeh vzbujajo močna čustva in spomine.

Ko praznike preživljamo obkroženi z bližnjimi, predvsem ko se med njimi počutimo sprejete, so čustva intenzivna in običajno prijetna, na primer veselje, radost, na drugem polu pa se lahko pojavijo občutki osamljenosti, žalosti in otožnosti.

V tem pogledu verjetno prav za starejše, ki največkrat ostanejo sami, takšni prazniki lahko pomenijo večje psihološko breme.

Kako se ta slaba plat praznikov kaže pri starejših? Kaj je najbolj obremenjujoče zanje in za njihove bližnje?

Kot že rečeno, lahko pri nekaterih starostnikih prazniki vzbudijo sicer prijetne občutke iz preteklosti, ki pa jih zaradi psiholoških, telesnih in socialnih izgub ne morejo več podoživeti v sedanjosti. Starostnike lahko obhajajo tudi občutki, da so drugim v breme, zaradi česar se še bolj umikajo od ljudi, tudi bližnjih, kar pa seveda njihovo stisko samo še poglablja. Takšni scenariji znajo biti naporni ne zgolj za starostnika, marveč tudi za njegove bližnje, ki se mu kljub trudu ne morejo približati oziroma jim ga ne uspe razveseliti. Vseeno lahko z gotovostjo rečem, da večina starostnikov, če se med bližnjimi le čutijo sprejete in so tako telesno kot duševno razmeroma zdravi, preživi praznike s prijetnimi občutki.

Kaj lahko naredimo sami, da nam prazniki ne bodo v breme?

Kadar nas čaka nekaj, kar bi za nas lahko bilo breme, se je dobro na to vnaprej pripraviti, da po svojih najboljših močeh prevzamemo nadzor nad situacijo. Lahko je to načrtovanje večerje, posebnega televizijskega sporeda, koncertov, gledaliških predstav, druženja, skratka aktivnosti, ki nas spravljajo v dobro voljo, se pravi, da so skladne z našimi vrednotami, in ki seveda sovpadajo z našimi zmožnostmi. Pri ljudeh, ki vedo, da utegnejo prazniki prebuditi občutke melanholije, pa je dobro, da si skušajo čas za malodušje odmeriti na razumen časovni interval, preostanek časa pa čim bolj kvalitetno zapolniti z aktivnostmi.

Kaj lahko družinski člani, sosedje ali sorodniki naredimo, da bodo prazniki lepi za vse ali da starejšemu polepšamo dan, morda vse praznike?

Pokažimo jim, da nam je mar zanje, s čestitko ali manjšim darilcem, a nič seveda ne odtehta osebnega stika in izražanja pristnega zanimanja. Vse prevečkrat v kolektivni zavesti starostniki, seveda stereotipno in povsem neupravičeno, veljajo za odpisano generacijo, v resnici pa so marsikdaj zakladnica znanja, almanah izkušenj. A da bodo imeli tudi sami tak občutek in da se bodo počutili sprejete in varne 365 dni v letu, moramo vezi z njimi vzdrževati in jih nadgrajevati prav tako 365 dni v letu, ne pa samo za praznike.