Kaj sporoča letošnje geslo svetovnega dneva duševnega zdravja, ki smo ga zaznamovali včeraj, Duševno zdravje je univerzalna človekova pravica?

Svetovna zdravstvena organizacija poudarja, da je duševno zdravje temeljna človekova pravica za vse ljudi. Vsakdo, kdorkoli in kjerkoli že je, naj bi imel pravico do najboljšega mogočega standarda duševnega zdravja. To vključuje pravico do zaščite pred tveganji za duševno zdravje, pravico do razpoložljive, dostopne, sprejemljive in kakovostne oskrbe ter pravico do svobode, neodvisnosti in vključenosti v skupnost. Slabše duševno zdravje nikoli ne bi smel biti razlog, da se človeku odvzamejo njegove pravice ali da se ga izključi iz odločitev o njegovem zdravju. Po vsem svetu, tudi pri nas, ljudje s težavami v duševnem zdravju še vedno doživljajo številne kršitve človekovih pravic. Mnogi so izključeni iz življenja v skupnosti in diskriminirani ali ne morejo dostopati do ustreznih in hitrih storitev oskrbe za duševno zdravje, ki jo potrebujejo.

V Kinodvoru je na ogled film Varen kraj, kakšno je njegovo sporočilo?

Mislim, da je to eden najboljših filmov, ki smo jih videli v zadnjih letih na področju obravnave tematik, povezanih z duševnim zdravjem. Glede na to, da se zgodba odvija v nam precej podobnem družbenem okolju, na Hrvaškem, s podobno urejenim zdravstvenim sistemom, se lahko zelo hitro poistovetimo z glavnimi protagonisti filma, bistveno lažje kot recimo s podobnimi zgodbami iz anglosaških ali ameriških  družb. Avtor filma izhaja iz svoje živete izkušnje in mislim, da je to tudi velika dodana vrednost tega filma. Film ima več sporočil, verjetno najbolj izstopajoča pa je stiska, strah in nemoč svojcev, čustva s katerimi se srečujemo vsi, ki smo kadar koli imeli nekoga bližnjega, ki se  je soočal z duševno motnjo. In smo se pri tem srečali z vse prej kot s sočutnim sistemom ter brezosebnimi in pogosto tudi arogantnimi izvajalci storitev na tem področju.

»Po statističnih podatkih med petimi najpogostejšimi diagnozami s področja duševnih in vedenjskih motenj, ki so jih zabeležili v ambulantah pri starostni skupini nad 64 let, prednjači neopredeljena demenca, sledijo ji depresivna epizoda in anksiozne motnje, reakcija na hud stres in prilagoditvene motnje ter neorganske motnje spanja,« pravi dr. Lilijana Šprah. FOTO: osebni arhiv

Namreč, ko bližnji zboli za duševno motnjo, lahko svojci doživljajo različne čustvene odzive in občutke. Ti odzivi se seveda razlikujejo od osebe do osebe in so odvisni od različnih dejavnikov, vključno z vrsto duševne motnje, resnostjo simptomov ter dosedanjimi izkušnjami z duševnimi motnjami. Med najbolj pogostimi občutki in odzivi, ki jih lahko doživijo svojci in ki smo jim priča tudi v filmu, lahko zaznamo: zaskrbljenost, strah in negotovost glede prihodnosti in možnosti zdravljenja; občutke krivde, čeprav niso imeli vpliva na pojav duševne motnje; lahko se sprašujejo, ali so kaj naredili narobe ali če so morebiti spregledali znake težav; sram, saj se duševnih motenj še vedno drži stigma, in svojci se lahko soočajo s strahom pred tem, kako bo reagiralo okolje, ki je praviloma prežeto s predsodki in največkrat napačnimi predstavami o duševnih motnjah;  jeza, občutki nemoči in žalosti ter izgube …

Zato je pomembno, da se svojci zavedajo, da niso sami in da je duševna motnja nekaj, kar se lahko obvladuje s pravilno podporo in zdravljenjem. Iskanje strokovne pomoči in izobraževanje o duševnih motnjah sta ključnega pomena za boljše razumevanje in obvladovanje težav. Poleg tega je izjemno pomembno, da tudi svojci sami skrbijo zase in si poiščejo podporo, saj lahko skrb za bližnjega s duševno motnjo pomeni izjemen stres, ki čustveno in fizično izčrpava.

Kako bi ocenili urejenost skrbi za duševno zdravje pri nas?

Če govorimo o načelni urejenosti in možnostih zdravljenja in podpore, ki so predvidene v našem zdravstvenem in socialnem sistemu, zelo dobro. Ko pa pogledamo, kako to deluje v praksi, trenutno nikakor ne moremo biti zadovoljni. Področje duševnega zdravja je bilo pri nas vrsto let zanemarjeno. Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018−2028, sprejeta pred petimi leti, je prvi dokument, ki celostno in na moderen način ponuja različne preventivne in kurativne pristope. Zdaj ko jo implementiramo, se na žalost srečujemo s kar precejšnjimi ovirami, denimo s pomanjkanjem sredstev, kadrov, nekaterih zakonskih podlag, slabo dostopnostjo strokovne podpore ... In žal tudi z dokaj okorelim načinom razmišljanja nekaterih, da so težave v duševnem zdravju zgolj medicinski problem. Tukaj nam ni treba odkrivati tople vode, saj primeri dobre prakse v tujini nazorno kažejo, da se morajo pri skrbi za duševno zdravje povezovati poleg medicine še različne službe in storitve na področju sociale, terapije … Zato upam, da se bo skrb za duševno zdravje v prihodnje podobno urejala tudi pri nas.

KARIKATURA: Marko Kočevar

Kakšne težave imajo najpogosteje starejši od 65 let?

Po statističnih podatkih med petimi najpogostejšimi diagnozami s področja duševnih in vedenjskih motenj, ki so jih zabeležili v ambulantah pri starostni skupini nad 64 let, prednjači neopredeljena demenca, sledijo ji depresivna epizoda in anksiozne motnje, reakcija na hud stres in prilagoditvene motnje ter neorganske motnje spanja.

Kako je poskrbljeno zanje?

Podobno kot mlajši populaciji so tudi njim na voljo različne storitve na področju duševnega zdravja, tako pri osebnem zdravniku, psihiatru kakor v sklopu centrov za duševno zdravje odraslih. Tukaj so še koordinatorji za obravnavo oseb s težavami v duševnem zdravju v skupnosti, ki delujejo na območju posameznega centra za socialno delo. Kar nekaj je tudi nevladnih organizacij, ki omogočajo različne programe podpore, rehabilitacije in dnevnega bivanja, na primer Altra, Šent, Ozara.

Težave v duševnem zdravju pri starejših pa so pogosto spregledane, saj jih je zahtevneje prepoznati, ker se navadno prepletajo z drugimi zdravstvenimi zapleti in kroničnimi obolenji. Starejši tudi neradi sami poiščejo pomoč zaradi težav v duševnem zdravju. Zato velja večja pozornost svojcev, kadar se starejši znajdejo v okoliščinah, ki so pogosto sprožilec anksioznosti ali depresije: izguba partnerja, osamljenost, upokojitev, težave v odnosih z bližnjimi, postavitev diagnoze bolezni s težjim potekom ali s slabo prognozo in neprijetno zdravljenje, težja bolezen partnerja ali katerega izmed ožjih družinskih članov.

Kako lahko pomaga program OMRA?

Program OMRA, kar je kratica za opismenjevanje o motnjah razpoloženja in pridruženih motnjah, je promocijsko-preventivni program, ki od leta 2017 izvaja različne aktivnosti: javne izobraževalne dogodke, okrogle mize, pogovorne oddaje, delavnice, vzdržuje spletno izobraževalno platformo o težavah v duševnem zdravju (www.omra.si) in izdaja različne priročnike o skrbi za duševno zdravje. Namenjen je starejšim od 18 let, tudi starejšim od 65 let, ki se zelo pogosto udeležujejo naših aktivnosti. Vse naše aktivnosti so brezplačne, saj jih sofinancira ministrstvo za zdravje. Poglavitni cilj našega delovanja je seznaniti ljudi, kaj je duševno zdravje in kako prepoznati ter obvladovati različne težave v duševnem zdravju, kot so motnje razpoloženja in druge.