Kaj se dogaja v društvih upokojencev in v njihovi krovni organizaciji?

Kaj se zdaj, v času epidemije, dogaja z društvi upokojencev po Sloveniji?

V trinajstih pokrajinskih zvezah, ki se nekoliko razlikujejo od poznanih statističnih regij, deluje več kot 500 društev upokojencev, vanje pa je včlanjenih nekaj več kot 200.000 članov. Seveda se društva po svojih dejavnostih med seboj močno razlikujejo. Zlasti tista v mestnih okoljih so organizacijsko in tehnološko zelo sodobna, druga ne. Slovenija je še vedno polna sivih lis, kjer ni internetnega signala, kar pomeni, da so aktivnosti društev premosorazmerne z razvitostjo kraja ali regije. Vsem pa je skupno, da so zelo vpeta v številne programe in projekte, ki nastajajo v krovni organizaciji Zdus.

Kaj se je dogajalo z njimi v minulem letu, v času zaprtja skorajda vseh dejavnosti?

Društvene dejavnosti so zaradi epidemioloških razmer mirovale. Pravim mirovale, ne pa zamrle. Edino, kar se je zares pokazalo kot prepotrebno, zaželeno in nepogrešljivo, je bil naš program Starejši za starejše, ki pod okriljem Zdusa deluje že skoraj dve desetletji pod taktirko strokovne vodje programa Rožce Šonc. Po razglasitvi epidemije covida-19 so se naši pokrajinski koordinatorji in prostovoljci nemudoma povezali z občinskimi štabi civilne zaščite, Rdečim križem, Karitas, občinskimi službami in mlajšimi prostovoljci ter jim posredovali sezname svojih oskrbovancev, ki so odvisni od njihove prostovoljske pomoči.

To je bilo dragoceno sodelovanje, saj so ustrezne službe za zagotavljanje pomoči natančno vedele, koliko ljudi v posamezni občini potrebuje pomoč in so tudi življenjsko odvisni od nje. Najpogumnejše prostovoljke pa so šle tudi same na teren in iz trgovin prinašale živila, skrbele za nabavo zdravil, prevoze do ambulant in drugo, izdelale so na tisoče mask in jih razdelile.
 

Na terenu torej niste pozabili na svoje članstvo?

Mnoge prostovoljke, čeprav same sodijo v rizično skupino, se svojemu poslanstvu kratko malo niso mogle odreči. Če ni šlo drugače, so se pomenkovale skozi zaprta okna in vrata. Zanje je bilo najpomembneje, da so tisti, ki pomoč potrebujejo, vedeli, da jih prostovoljci niso zapustili in da mislijo nanje tudi v najbolj nemogočih razmerah. Prostovoljke so vedele, da osamljenost pritiska na dušo. Še bi lahko našteval, kaj v slovenskem prostoru pomeni program Starejši za starejše in koliko denarja naši prostovoljci prihranijo državi.



Redke državne institucije poznajo ta naš posebni, socialno-humanitarni program, ki je pred štirimi leti prejel posebno priznanje evropskega parlamenta – državljan Evrope. Program vključuje skoraj štirikrat več uporabnikov, ki živijo doma, kot pa je oskrbovancev, ki živijo v institucionalnem varstvu, zato bi moralo biti njegovo financiranje sistemsko urejeno, za kar se bojujemo že vsa ta leta.
 

Kako se je zaradi epidemije spremenilo delovanje Zveze društev upokojencev Slovenije?

Pravijo, da se starejši otepajo novosti in prisegajo na znanje in veščine, ki so jih usvojili v času aktivnega dela. To seveda ni res. Tudi starejši smo tehnološko radovedna bitja, a tega ne priznamo radi, ker bi nas mlajši takoj popredalčkali kot Kremenčkove. Hočeš nočeš smo morali usvojiti nove veščine: komuniciranje v zoomovskem okolju, po skypu ali sorodnih platformah pa različne funkcije pametnih telefonov.



Posamezna društva so v sodelovanju z občinami pospešeno sodelovala tudi pri izvedbi brezplačnih prevozov za vse upokojence, imenovane Prostofer, ki je projekt zavoda Zlata mreža. Posebej bi omenil tudi našo skrb za oskrbovance vseh 24 ur na dan, da jih ni strah, da vendar niso sami, ko prostovoljka odide. Taka skrb bi bila v tem času še kako dragocena, če bi pristojno ministrstvo razumelo njeno poslanstvo, a smo bili zavrnjeni, česar še danes ne razumemo povsem.
 

Katere so najpomembnejše teme, s katerimi se v Zdusu ukvarjate zdaj?

Zadnje dni namenjamo največ pozornosti zaključnemu poročilu zveze za leto 2020. Nič manj pozornosti pa ne posvečamo zakonu o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju zanjo, ki je prioriteta, ter seveda zakonu o nacionalnem demografskem skladu. Razmisliti bo treba tudi, kako bo država poskrbela za vse tiste starejše, ki so preboleli covid-19 in jih je ta bolezen zaznamovala z dolgotrajno oslabelostjo ali še čim hujšim. Saj smo vendar še vedno socialna država, mar ne? Ob visokih finančnih spodbudah iz Bruslja državam članicam EU za premagovanje covida-19 pa res ne more biti vse na plečih družin!

Poskrbeti moramo za uskladitev pokojnin, saj gre za zaostanek 3,6 odstotka iz časov pretekle recesije, in seveda za tekoče usklajevanje, da letni dodatek ne bi bil obdavčen, da se izplačuje po sprejeti zakonodaji in da bi se ponovno uvedla pogrebnina za vse. Zahtevamo javno zdravstvo, vračilo seniorske olajšave in uvedbo e-oskrbe, kot jo poznajo razvite severne države, saj v Sloveniji na leto umre več kot petsto starejših zaradi predolgega čakanja na pomoč. Veliko dejavnosti je vezanih tudi na odprtje našega hotela Delfin v Izoli, zato seveda nestrpno čakamo, da se ta epidemija poleže in zadihamo s polnimi pljuči kot nekoč.
Simona Fajfar