Če ne bi bilo prostovoljcev, ne bi preživeli

V nadaljevanju preberite:

Medtem ko iz domov za starejše dnevno prihajajo poročila o smrtnih žrtvah epidemije, velika večina ljudi nad 65 let živi zunaj njih, številni med njimi so prepuščeni sami sebi. Zgolj dva odstotka jih ima pomoč domu. Še sreča, pravijo nekateri, da obstajajo prostovoljci. Brez njih – bi umrli.

Maši, ki je prostovoljka pri Petki za nasmeh, je to znano. Nazadnje ji je starejši gospod, za katerega skrbi več mesecev, rekel, da bi brez nje umrl. »Nihče ne umre kar tako,« mu je odgovorila, a je vztrajal: »Kdo pa bi prišel?«

Kmalu po njunem pogovoru so ga prepeljali v bolnišnico, ker je padel. Edini kontakt, ki ga je znal na pamet, kot so povedali Maši, je bila njena telefonska številka. Ko jo je od tam poklical, jo je prosil, naj mu prinese nekaj stvari: zobe, očala in mobilni telefon. »Tri tedne so potrebovali, da so me kontaktirali, tri tedne je bil pri njih brez zob,« je ogorčeno pripovedovala Maša. Ko so ga odpustili, ga je pričakala. »Saj v bistvu ne vem, kdo bi ga sicer.« S centra za socialno delo ni bilo nikogar, nikogar od njih ni bilo niti, ko so ga premestili v dom.