Znak za preplah

Bilo je v enem bolj miroljubnih obdobij zgodovine, na pragu pomladi 2000. Druga čečenska vojna se je ravno končala, ko se je začela sezona za kolesarske rekreativce. Vzela sem pot pod pedala in se prvič po dolgi zimi zapeljala po ustaljeni trasi, v kraje pod Čemšeniško planino. Na povratku me prešine prava pomladno prebujenska misel, da bi se enkrat vrnila po kakšni drugi, neznani poti.

Predpomladni vetrc in sinje modro nebo ljudi prevzameta z junaštvom. Tako prispem do zaselka, kjer sem običajno zavila levo, in prvega domačina, kažoč v drugo smer, pobaram, ali se morda tudi tam pride dol. »Da se ne bom po tem asfaltu vozila,« rečem. On pa dobrodušno: »Seveda, za ovinkom takoj levo na gozdno pot.« Nakar za hip premolkne. »Potem pa ves čas samo navzdol«, se glasno zasmeje in še, da se po asfaltu res ni varno voziti navzdol, ker je tak čas še dosti peska od zime na cestah. Pri tem si je prav od blizu ogledoval moje zračnice, no, zračnice moje »red corvette«, poznavalsko pokimal in poslovila sva se. Prijazen možak, sem si rekla.

Po kakšnih dvajsetih minutah v glavnem peš prebijanja skozi goščavo, trnje in čez podrta drevesa, ko že po nekaj metrih ni bilo več najmanjše sledi o gozdni poti, sem se sklenila vrniti. Takrat sem se tudi prvič poskusila v - ciklokrosu. Kolo v roke pa nazaj v hrib. Po dobri uri muk spet prispem v znani mi zaselek. In glej: tam me s steklenico domačega v žepu že zmagoslavno čaka dobrodušni stric od prej. »Tole vam bo pa zdajle teknilo, kaj?« mi pomoli kozarček. »Torej ste vedeli, da po tej poti ne bom prišla v dolino?« rečem vsa zaripla. »Iz moje 'goše' zadnjih šestdeset let še nihče ni prišel v dolino. Nazadnje je uspelo partizanski vojski … Vsak pride nazaj. Razen vojske …«  In mi je še naprej ponujal kozarček domačega. »Zakaj pa potem, za vraga, ljudi še po pol stoletja od vojne usmerjate tja dol?« »Da bom pravi čas vedel, ali ni spet vojna ...« ?? »Če koga ne bi bilo nazaj, ne. To bi bil 'za ziher' znak …«