Zamujeni žegen

Bil je kar jasen, a siten, vetroven dan. Toda če so nekateri priprav­ljeni goniti 280 kilometrov, od tega dolge rajže po zguljenih kockah, tudi sam ne bom doma pestoval želodca, polnega pirhov in potice.

In sem zagonil v breg, da malo takih, z vrha se mi je posmehoval božji hram, do njega se je vil križev pot, z mene pa cedil križev švic. Zmogel sem, na vrhu sicer pogledoval okoli sebe, če so kje morda moja pljuča, a naslednjo uro in pol je šlo lažje, zložneje.

Nisem se čudil, če me je prehitel kdo, ki je imel golen obsežnejšo od mojega života, a ko so me vsi, sem se le jel vpraševati, kaj sem komu hudega storil, da me usoda tepe s takšno mentalno-telesno šibkostjo. Kaj dobre vile, ko bi imel vsaj malo močnejše noge, sem mantral pri sebi in se hkrati deloma tolažil, da je pač bolj bistveno sodelovati, pa čeprav na samotnih bicikliranjih zgolj sam s seboj, kot zmagovati.

Ko sem se srednje slabe volje, dveinpolurno vdihavanje svežega zraka le ni stran vržen čas, ki je denar, vrnil domov, pa novo razočaranje. Tistega dne, bil je praznik, ki vedno pade na ponedeljek, so po Sloveniji blagoslavljali motorje in motoriste, vem, da včasih to doleti gasilska vozila, pa konje (bedakov upam, da ne), v mestu, najbližjem naši mali vasi, pa so žegnali – kolesa in kolesarje.

In sem, razočaran nad zamujeno priložnostjo, pomislil, da bi se skupinskim kolesarskim priprošnjam pridružil vsaj ob letu osorej. S svojo čudovito rabljeno specialko in oblačili sem zadovoljen, žegnati bi si dal vsaj noge. Z blagoslovljenimi spodnjimi okončinami bi morda lažje premagoval strmali, in ker vem, da je na razpolago več vrst blagoslavljanja, se bom najverjetneje odločil za blažev žegen. Ne nazadnje sem si v preteklosti marsikatero tegobo pozdravil s placebom.