Zaljubiti se v mesto

So knjige, zaradi katerih se zaljubiš v mesto, ki ga morda še nikoli nisi videl. Zaradi romana Aleksandrijski kvartet Lawrencea Durrella sem se zaljubila v Aleksandrijo. Nekateri pravijo, da je Kvartet primer največjih romanov mest, tako kot Dickensov London, Joyceov Dublin, Balzacov Pariz.

Nedavno preminuli Paul Auster je v svoji literaturi ovekovečil Brooklyn. Henry Miller najprej Brooklyn, dokler ga ni kot magnet potegnil Pariz. Tam je našel svoj jezik, svoj glas. Za Heming­waya je bil Pariz premični praznik, ki ga nosiš s sabo, kamorkoli greš. Dolgo sem bila zaljubljena v Pariz, dolgo sem ga nosila s sabo. A ljubezen je nepredvid­ljiva.

V Neapelj sem šla zaradi Elene Ferrante, priznam. Zaradi njene neapeljske tetralogije sem hotela videti Piazzo Dante z vsemi knjigarnami in antikvariati. A ko sem prvič stopala po ulicah v središču tega divjega, hrupnega mesta, se je zdelo, da čutim bobnenje globoko v notranjosti zemlje, kjer brbota supervulkan, ki je, kot pravijo Neapeljčani, bolj nevaren kot Vezuv, ki sporoča, da je treba živeti ta trenutek, ker naslednjega morda ne bo več.

Neapelj je mesto surove energije, slastne hrane, gostega rdečega vina, ki je kot kri svetnika mesta San Gennara, ki se strjuje in utekočinja. Je mesto, ki se ponoči zdi kot Caravaggieve slike sence in svetlobe, je mesto, v katerem so shranjene najbolj erotične poslikave iz bordelov v Pompejih, mesto, v katerem se nizajo platna slikarke Artemisie Gentileschi, svetniki z Diegom Maradono v modrem dresu, z Devico Marijo z obrazom Sophie Loren.

V Neaplju, se zdi, se nizajo naključja in čudeži in čudeži ljudje se gledajo v oči, ob morju slišiš pesem siren, ne nazadnje je nastalo iz sirene Partenope, ki je poskušala zapeljati Odiseja. In to, da dobiš sobo v hotelu, ki nosi njeno ime, se zdi šele začetek niza čudovitih naključij, ki čakajo, da se zapišejo v novo zgodbo.