Izbira in odločitev

O tem razmišljam ob prebiranju intrigantne anekdote o eni najbolj emblematičnih Američank 20. stoletja Susan Sontag, o tem, koliko newyorških psihiatrov je imelo zagotovljeno delo zaradi posledic, ki da jih je njeno vedenje puščalo na njenih nasprotnikih, pa tudi (nekdanjih) prijateljih ...

Menda nikomur ni prizanašala in, tragično, znala je najbolj poškodovati tiste, ki so ji bili najbliže. Ljudje so vstopali v isti prostor z njo in iz njega odhajali ponižani in osramočeni. Brez razloga je lahko v eni uri sesekljala nekaj deset let trajajoče poznanstvo ali celo prijateljstvo.

Obenem je imela sposobnost, da je lahko na doživljaje iz svojega življenja gledala kot na kakšno melodramatično dejanje iz opere. In to je bil vzrok, da je občasno prikrojila resničnost.

Gotovo nas je mnogo že doživelo kakšen nenadni udarec – odriv bližnjega človeka. Takšen, ki ne pusti spati, pušča pa kopico preizpraševanj o tem, kaj je šlo narobe, strmo navzdol, »nizbrdo«, kot bi dejal moj stric Aco.

Nekoč mi je prijatelj navrgel, da je molk zlato. Nisem sprejela. Kot tudi ne ponotranjiti, da dolgoletni prijateljici druženje ne ustreza več. Trenutno. Ampak to je druga zgodba.

»Miro Furlan so ljubili mnogi. Močno in tudi preveč. In se hkrati bali njenega talenta, njene sile, lepote, občutljivosti. Tisti, ki so preveč ljubljeni, so v nekem trenutku zasovraženi s prav takšno silo. Takšen je zakon množice,« je ob posthumnem izidu igralkine osebnoizpovedne knjige Imej me rajši od vsega na svetu izvrstno zapisala novinarka Vesna Milek.

Pa vendarle. Brez prikrajanja resnice: Nekoga moraš imeti rad. Kot je že davno napisal Ivan Minatti. Z nekom moraš v korak, v isto sled. Takšen je zakon življenja.

In če se vrnem na začetek. Je izbira in gre za odločitev. Izbirajmo po srcu. Odločajmo se z razumom. Danes si, jutri te morda že več ne bo.