Zakaj potrebujemo babice

Zakaj se vse pogosteje spominjam babičinih besed? »Jaz ne bom več to, kar si ti zdaj, ti pa boš to, kar sem zdaj jaz,« je večkrat dejala, ko se o čem nisva strinjali, ko sem bila živčna zaradi njenih opozoril ali ko se ji je zdelo, da sem zmotila sveto skladnost, ki je bila zanjo glede vsega vrhunsko načelo.

»Ne premalo in ne preveč.« »Vse ob svojem času.« »Bodi hvaležna za vse, kar ti je dano, in za vse, kar ti ni bilo odvzeto.« Še vedno slišim te njene modrosti in se zavedam, da je imela v glavi vse do potankosti urejeno. Bila je stroga, a je o meni vedela vse, ne da bi ji karkoli povedala. Zame je bilo najpomembneje to, da je vnašala mirno skladnost v moje kaotično življenje.

»Kaj si počela z njo, da je med spanjem vso noč nekaj govorila?!« me je vprašal sin, ko sem imela nazadnje v varstvu svojo princesko. Hmmm. Nasmejala sem se. Igrali sva se tisto igro, v kateri se razmečejo obroči s številkami, potem pa je treba skakati od enega do drugega. Peli sva Glinkovo pesem, ki sem ji jo tiho šepetala v uho od dneva, ko se je rodila, v upanju, da bo ta melodija za vedno ostala v njenem srcu. Lovili sva hrošče po vrtu in jim dovolili, da nama po roki zlezejo do obraza. Potem sva se valjali po veliki postelji in se obmetavali z blazinami. Poljubljala sem ji prstke in se ob vsakem posebej pretvarjala, da je palček v najini prav posebni pravljici.

In na koncu sva pojedli pecivo s sirom, ki ga je spekla njena mama.

»Nič nisem počela z njo,« sem odgovorila sinu. »Samo brali sva njene najljubše pravljice.« In res sva jih. A šele po igri z obročki, Glinki, hroščih, blazinah, prstkih, pecivu …

Za to potrebujemo babice. Da so drugačne od mam in očetov. Da vnesejo malce kaosa v prevelik red in malce reda v veliki nemir. Da odprejo vrtove fantazije in razposajenosti. Da prepevajo zdavnaj pozabljene pesmi. In da se skrijejo med prstke, ki govorijo v svojem jeziku …, pa čeprav ukradejo sanje v tej eni noči, ki sva jo skupaj ­spremenili v pravljico.