Takole na oko

Če kaj prida veselo niso živeli oni, ki so se sklicevali na tretje oko, kako bi se nekdo, ki ima zgolj en zdrav organ vida, hvalil, da je videc. Da o metaforični slepoti dobršnega dela ljudi ne razpredam. Pa vendar, videčemu le na levem očku se mi zadnje čase dogajajo nerazumljivosti.

Ko me je sopotnica pred kratkim na večer vprašala, koliko korakov ji je v 24 urah naštela pametna ura, sem izstrelil, da 17.134. In je obnemela, falil sem za 267. Par dni zatem mi najina hči zastavi: »Oči, veš, koliko sem danes prekolesarila?« In sem ji v delcu sekunde povedal: »54 kilometrov!«

Še malo pozneje sva skupaj gonila proti Bazi 20. Skupaj ravno ne, zgoraj je pri 20 stopinjah malone odrevenela, že na 112 pomislila, tako dolgo me ni bilo na spregled. Svoj čas in povprečno hitrost sem odčital na števcu, njeni postavki, 39 minut in 13,6 kilometra na uro, zadel do pičice. Odtlej je najstnici v moji družbi neprijetno iz drugačnih razlogov kot dolga leta.

Začel sem se spraševati, kaj se dogaja z menoj, s številkami sem si bil vedno na oné, kakšnih manj oprijemljivih lastnosti, razen neizmerne sitnobe in cagavosti, pri meni ni bilo opaziti.

Da svetu in moji glavi vladajo naključja, sem se pomiril par dni pozneje, ko sem ceno za 13 artiklov perila in pižamerije krepko zgrešil. A ko sem se zavedel, da je bila ena od pižam le v zamenjavo prinesena in že plačana, ter znesek prištel zgrešenemu ... no, tedaj sem svojo uganitev zadržal zase. Pa ne za dolgo, takšne stvari je težko v sebi nositi.

In potem mojim ljubim pade na pamet, da bi bilo očetovo jasnovidnost morda dobro unovčiti. In me eden poprosi za odgovor, ali bo zadel na loteriji. Tudi tu moje novopridobljene sposobnosti niso zatajile: »Ne boš!«

V potrditev jasnovidnosti še to – jutri bo pretežno jasno.