Vse bo!

Tehtala sem, kaj mi ostane. / Vedela sem, da je ena sama možnost. / Kakor zmeraj. / Da grem (v življenju) naprej.

Naša življenja so zapisana v najbolj preprostih, temeljnih, prvobitnih zgodbah. Kdo te je imel najraje? Po čigavi zaslugi si spet začel verjeti vase? Na kakšnem vrtu, iz kakšne posode ali razpoke v asfaltu si zrasel? Kje si dobil vodo? Cheryl Strayed je v knjižni uspešnici Zberi pogum zbrala citate, od duhovitih do globokih, od preprostih do zamotanih, od žalostnih do vznesenih, od navdihujočih do žalujočih. Vsak po svoje kažejo pot skozi življenje. So nekakšni sprotni priročniki za dušo.

Citate znanih osebnosti običajno iščemo, da se ob njih zamislimo, se v njih poiščemo, tudi da bi lahko kaj malo bolj imenitnega zapisali v rojstnodnevno voščilnico, kadar želimo komu kaj spodbudnega sporočiti, za pripis ob svetovljanski fotografiji, ki jo delimo na družbenem omrežju, in tako dalje.

Sama imam rada krajše, jedrnate misli. V rdečo beležnico, ki sta mi jo podarila najljubša prijatelja, rada zapišem kakšne iskrivosti. Med njimi je tudi posvetilo »očetu in mami, ki sta mi pustila sanjati«, ki sem ga našla v knjigi Zadnje predavanje. Takšni so namreč tudi moji starši, vedno so mi dovolili sanjati. Ali pa izvirni rek Aljoše Bagole »Manj je večno«. In ker imam rada minimalistični slog s pridihom brezčasnega baroka, sem čez »je« z rdečo napisala »in«. Zapisano imam tudi: »Le kaj je to proti večnosti«, kot je, največkrat ob kakšni nejevolji, pripomnil moj najljubši profesor, žal že pokojni, akademski slikar Bojan Kovačič.

»Vse bo, samo nas ne bo, ampak dokler pa smo, se rad' imejmo,« je rada rekla moja nona. Kar zagotovo drži, kot tudi: »Što na umu, to na drumu«, kot poudarja moj stric Aco. Da moramo vedno iskreno povedati tisto, kar mislimo.