Njen trenutek prihaja

Zgodnje jutro, počasno prebujanje. Šelest časopisa. Za zavesami lastovičja obrisa. Kaj ju je prignalo, odkod sta le prišla? Pogled skozi okno na rumeno pročelje Husovega Malega nebotičnika. Žari kot Hockneyjeva slika. Tudi na najbolj meglen dan.

Iskanje najljubših temnomodrih dokolenk iz kašmirja. Tiha preklinjanja. Hitenje. Prekladanje stvari iz ene torbice v drugo prekine, nostalgično zasanja, avizo Na svoji zemlji na Valu 202, na Kolodvorski zasidranem.

Kapučino, posrkan do nabrežja, ter »živjo-živjo« srečevanja z znanci. Lokali ob Ljubljanici že na polno v pričakovanju. Nove pomladi. Za ovinkom je letni čas, ko naj bi se imeli vsi (spet) bolj radi. Duhovit grafit na sveže prepleskani fasadi: Dan je lep onoliko, koliko si lud. Hud! Za vse, ki ne maramo (dolgočasne) običajnosti. Kar običajno terja precejšen trud. Biti nora, biti srečna, biti lepa, biti smešna je nekoč prepevala Neca. Za vedno rdečelasa krošnja. Večkrat jo uzrem na avtobusni postaji, na ozaljšanem Bavarskem dvoru. Za kar gre zahvala najboljšemu županu.

Pisk telefonskega sporočila s povabilom na kosilo. Da, vsekakor. V moji najljubši ljubljanski restavraciji.

Včeraj. Danes in jutri. Nekoč. Nekje vmes. In za zmeraj. V parku. Na soncu. Za vogalom. Na klopci. Od blizu. Vsepovsod. Ljubljana. Svetla. Stopnjuje toploto. S pomladjo brsti. Oznanja. Nove zgodbe. Ponuja tulipane in potonike, zvončke in trobentice. Mikavne poglede na Ljubljanski grad. Vabi na Magnificov ples v Tivoliju. In sprehode. Napoveduje naključna srečanja, ki v resnici niso naključna. Obljublja legendarne prigode in poglede, ki ne potrebujejo besed ... Počasi slecimo plašče. In se zaljubimo. V pomladno Ljubljano. Njen trenutek prihaja, prihaja njen čas.