Sonce in dež v rokah Braneta Gregorčiča

Zadnje dni strmim v Braneta Gregorčiča na raznih ekranih. Proučujem njegov obraz, mimiko, kaj nam govori njegov ton glasu, govorica telesa. Je prestrašen, ima kaj za bregom, ali nam je kot meteorolog kaj zamolčal? Tako taktiko sem ubrala že pred leti, ko je letalo zajela turbulenca, jaz pa sem v strahu, da je z nami konec, prihodnost hotela prebrati v očeh stevardes. Mirno so hodile mimo potnikov, niso bile panične, preživeli smo.

Tako približno se drži Gregorčič. Je prvi glas vsega tistega, kar prihaja nad nas. »Izdali smo vremensko opozorilo najvišje stopnje, možen razvoj močnih neviht, naslednjih 36 ur bo ključnih ...« Prepričana sem, da obstaja tehten razlog, da agencija za okolje v teh viharnih dneh pred kamere velikokrat postavi prav njega. Je eden najbolj znanih meteorologov, z dolgim stažem pred televizijskimi kamerami, in tudi če je popolnoma resen, se zdi, da se malce smeji. Skratka, daje vtis, da ni tako hudo, kot je videti, nekako nas pomirja, vliva zaupanje, in tako na dejstvo, da je vedno lahko še huje, ob njem kar pozabimo.

Slovenci smo z vremenoslovci vedno preživljali pomemben del večernih dnevnikov. Miran Trontelj, gospod z rožo (in pikrimi komentarji, pa ne vremena), je bil sploh legenda, dolgo je bil prvi obraz slovenskega vremena. »Trontelj se je spet zmotil,« smo imeli navado reči. Sredi osemdesetih je na televizijo prišla mlada vremenarka Tanja Cegnar. Na začetku se ji tako tresel glas, da smo vsak večer držali pesti zanjo in njene anticiklone. Andrej Pečenko je bil vremenar z najmehkejšim glasom, ki je znal reči, da bo jutri deževalo, »če ne že dopoldne, pa popoldne«. Andrej Velkavrh pa je vreme celo spremenil v pesem, »vem, da danes bo sončen dan«, je navsezgodaj pel na radijskem valu. Legendarni vremenoslovec je bil tudi Janez Markošek, ki se je pred mesecem upokojil, potem ko je 1886-krat napovedal vreme.

Premišljujem, da imamo z vremenarji -–če že ne toliko z vremenom – res srečo. Tudi zdaj, ko je z nami Brane Gregorčič. On sicer ne verjame v ljudske pregovore, je že večkrat povedal, brez dvoma pa zaupa enemu: Da po dežju posije sonce.